Ivan Skrt: Sem kot klavir – črn in bel

O Ivanu Skrtu, mladem in uspešnem slovenskem pianistu, ki se je slovenski širši javnosti predstavil s koncertom na reki pod znamenitim mostom v Kanalu ob Soči, ni veliko zapisanega. Umaknjen v odročen kraj, ki mu glasba, sodeč po skladateljih Mariju Kogoju in Antonu Nanutu, sicer ni tuja, v tišini narave živi za klavir ali, kot pravi sam, živi pianizem. Glasbe ne ustvarja, glasbo živi. Osvajalec tekmovanj Zaradi njegove nekonvencionalne zunanje podobe – visoke, vitke postave in dolgega čopa – mu težko pripišemo 30 let, a bogata bera priznanj z glasbenih tekmovanj in niz koncertov doma in v tujini dajo hitro vedeti, da je nadarjen in uspešen pianist. Kot otroka ga je mama, prav tako glasbenica oziroma profesorica klavirja, vpisala v glasbeno šolo, kjer so hitro odkrili njegov talent in predanost glasbi. Kljub temu je srednjo šolo nadaljeval na gimnaziji, nanj pa je usodno vplivalo srečanje z ruskim pedagogom Sijavušem Gadžijevim, prek katerega je začel rasti kot pianist in se ovenčal s številnimi prvimi nagradami na tekmovanjih. Moskva, Pariz … Kanal ob Soči "Ves čas sem vedel, da bom glasbenik, a sprva nad sedenjem za klavirjem nisem bil preveč navdušen. Reševala sta me nadarjenost in zlata učiteljica, ki me je kovala v zvezde. Vse dokler me pot v srednji šoli ni zanesla na učne ure Gadžijeva, pri katerem sem se prvič začel zavedati, da je treba za dobre rezultate veliko sedeti." Pot ga je odnesla na študij na znameniti glasbeni konservatorij P. I. Čajkovskega v Moskvo, kjer je opravil diplomo, nato pa se je na izpopolnjevanje odpravil še v Pariz na Ecole Normale Nationale.

Po vseh mednarodnih izkušnjah in spoznavanju velikih mest in njihovega utripa se je vrnil v Kanal ob Soči, majhno mesto, daleč od vrveža velikih … Vedno je vedel, da so njegove korenine ostale na domačih tleh in da je bilo odkrivanje sveta potrebno predvsem za širjenje obzorij, saj je v Sloveniji vendarle vse majhno – od majhnih ulic, majhnih dvoran, majhne miselnosti … in kot glasbenik, ki želi živeti glasbo, je bila tujina edina možna izbira.

Stik z naravo – energija za ustvarjanje Ivan je že zelo kmalu odkril, da mu glasba pomeni veliko več od spretnega obvladovanja črno-belih tipk in dobrega virtuoznega interpretiranja. Glasba je zanj duhovna komponenta življenja, ki se dopolnjuje s fizično in miselno:

Zanj je prav stik z naravo tisto, kar mu daje najbolj čisto energijo, iz katere lahko ustvarja.

Plavajoči klavirski koncert in igra svetlobe na Soči Ko se je vrnil domov, se je zanj začela pot postavljanja na noge. Pred dvema letoma je z odmevnim koncertom pred 2500 gledalci na Soči pokazal, da glasbe še zdaleč ne vidi le v koncertnih dvoranah. Pod kanalskim mostom je na splavu odigral recital sonat in jih podkrepil z domišljeno in veličastno igro svetlobe. Za tem stoji Ivanova želja, da bi bili koncerti več kot le poslušanje: dogodki in duhovno srečanje med ljudmi. "Pomembna je sporočilnost in da skladbe orišejo lok, ki ljudem ponudi koncentrat oziroma seme, ki ga odnesejo domov in iz katerega vzklije nekaj novega."

Klasika je skelet, ki potrebuje vsebino Danes na tekmovanja gleda kot na nepotreben balast. Klasično glasbo vidi kot idealen skelet, ki ga mora potem vsak sam zapolniti in s tem pokazati, kakšen človek je. Za to pa mora glasbenik dati sebe v celoti. Ivan meni, da se žal dojemanje pianizma trenutno ustavlja na točki skeleta: "Pomembna je samo hiša, ne pa, kdo živi v njej. To je tako, kot če bi z bratom lepo obnovila to hišo, jo lepo pobarvala, potem pa bi se v njej vsak dan klala. No, pri pianizmu ni tako brutalno, a vseeno."

Pianizem je treba živeti Tudi sam sicer preživi veliko časa ob "gradnji skeleta", da note spravi na tipkovnico, obrusi ostre robove in kaos spravi v red, potem pa potrebuje nekaj časa, da se najprej fizično in nato še psihično sprosti. Prav to pa je v časih, ko štejejo predvsem tekmovanja, za pianista lahko težko. Pozna zelo malo pianistov, ki bi bili sproščeni – čeprav so fizično popolni, kar se da odlično naučiti (kako interpretirati skladbo, da bo všečna komisiji), niso sproščeni. Zato na tekmovanja ne da več kaj dosti.

"Stravinski je žival" Ob vsej predanosti klasični glasbi želi, da ga pri poustvarjanju nič ne moti, niti skrb za promocijo, kar prepušča agenciji. Stvari se loteva iskreno, zato želi tako tudi nadaljevati in jih ne posiljevati. Na to, da nekateri klasični glasbeniki začnejo klasično glasbo prirejati v pop, ne pristaja. Trenutno ga navdihuje Stravinski: "To je žival! To je tista primarna sila, ki me privlači. V pianistični literaturi ni mogoče dobiti zahtevnejše skladbe. Liszt se lahko skrije – znan je kot veliki virtuoz, a je vse tako lepo napisal za klavir, Stravinski pa je skladbo Petruška za orkester priredil za klavir in želel, da ostane kot orkester. Ni si dovolil izpustiti niti ene note. Neopisljivo!"

Od popolnega reda v brezmejno svobodo To dvojnost lahko opazimo pri vseh pianistih – v njih ni težko najti tako nežnosti in hkrati borbenosti, saj morajo v precej viharnem svetu pianizma preživeti. Ivan se prav v svojem svetu v Kanalu ob Soči spretno izogiba stresu in pritiskom, ki bi ga lahko potegnili v svoje kolesje. Kljub temu je pred njim veliko odprtih projektov, zato zadnje čase zjutraj vstane in igra, igra, igra … Pravi, da ga to ne utruja, ker to počne z veseljem:

"Ob tem rastem kot človek. To je zame kot meditacija, sproščanje od telesne do vedno bolj duhovne ravni. Igranje klavirja je eno samo sproščanje. Res pa je, da brez popolnega reda tu ne gre. Šele, ko ga vzpostavimo, se začne svoboda."