Grafični procesi v sodobnosti

Grafični bienale Ljubljana ima dolgo zgodovino. Ta je predstavljena in interpretirana na spremljevalni razstavi 30. grafičnega bienala v Galeriji Cankarjevega doma pod naslovom Grafični bienale, z vami vse od leta 1955, ki jo je kurirala Petja Grafenauer. Vpogled v preteklost tega umetnostnega dogodka, ki je zasnovan na podlagi arhivskega materiala, spominov, pričevanj, pisem in drugih dokumentov ter izbranih delih iz preteklih bienalnih predstavitev, se tako zazira tudi v njegovo širšo povezanost z vsakokratno aktualno politiko in ekonomijo.

Uradno odprtje spremljevalne razstave bo v sredo,18. septembra, spremljala jo bo instalacija s performativno akcijo Jasmine Cibic z naslovom Konstrukcija dolgega prehoda in serija dogodkov Motnja Viktorja Bernika.

Z vlogo in naravo grafičnih procesov v kontekstu sodobnosti se ukvarja tudi osrednja razstava jubilejnega ljubljanskega bienala. Zato naslov Prekinitev, ki ga kustosinja razstave Deborah Cullen razume kot trenutek za premor, vdih in izdih, čas za premislek, pogled nazaj in naprej, predvsem pa v sočasje. Priložnost za premislek o mestu ljubljanskega grafičnega bienala v množici bienalov, ki smo jim v sodobnosti priča po vsem svetu. Tudi čas za kritični vpogled v svet, preplavljen s podobami, besedili vseh vrst in informacijami številnih oblik in izvorov. Priložnost za premor, torej, in vpogled v nastajanje podob in prebiranje njihovih izjav, ki iz umetniškega konteksta vodijo v naš vsakdan in nas tako pozivajo, naj analitično pogledamo tudi nanj.

Osrednja skupinska razstava tako pod kuratorsko taktirko Deborah Cullen povezuje dela številnih domačih in tujih sodobnih umetnikov in umetnic. Obravnavo grafike na ravni forme in vsebine, ki podajajo različne umetniške izjave, poudarke in dojemanja. Lahko gre za spogledovanja s tradicionalnimi tehnikami, njihovimi prenosi in podaljški ali uporabo novih pristopov, vzpostavljenih v sodobnosti, soočeno z novimi tehnološkimi zmožnostmi. Ti tako izpričujejo razmerje do tehničnih orodij, procesov ustvarjanja in oblik zapisovanja vsebin ter številne tematizacije sočasne resničnosti.

Velika nagrada grafičnega bienala Veliko nagrado 30. grafičnega bienala so podelili kubanski umetnici, ki živi in dela med New Yorkom in Baslom, Maríi Eleni Gonzáles za delo Serija Govorica dreves.

Ključno za nastanek pričujočega dela je bilo umetničino srečanje s padlo brezo v gozdovih v bližini poletne umetniške kolonije, ki jo prireja The Skowhegan School of Painting & Sculpture. "So ideje, ki iz umetnikovih misli ne izginejo, eno od takšnih je bilo izhodišče za nastalo delo, saj mi ni dala miru, dokler je nisem uresničila. Ko sem gledala v brazdaste vzorce na lubju breze, so me ti spomnili na zvok kakšne izmed klavirskih skladb. Vprašala sem se, kako zveni zvok drevesa. Potrebovala sem sedem let, da sem ta konkretni vizualni zapis pretvorila v zvok," o ozadju dela pripoveduje umetnica, ki ji nagrada ljubljanskega bienala pomeni izjemno čast in potrditev njenega ustvarjanja.

Umetnica je lubje breze zbrala in ga sploščila, iz tega je izdelala risbe in radiranke, brazdaste vzorce je nato skenirala. Te je digitalno prevedla, jih dala lasersko zarezati v zvitek za mehanični klavir. Med igranjem je z zvitka prihajala določena partitura.

Delo Maríe Elene Gonzáles nam tako omogoča slišati zvok, pravzaprav glasbo, brezovega drevesa, ki ga sicer bolj ali manj gledamo, morda tipamo, zdaj pa ga tudi slišimo. Umetnica v svojem projektu ne nagovarja samo sinestezije čutilnega sveta, temveč poudarja tudi vzpostavljena razmerja med naravo in kulturo ter njenimi tehnološkimi razširitvami in realizacijami, v katere pa vnaša avtorski vidik in prijeme.

Posebna omemba Meti Grgurevič in Urši Vidic Poleg glavne nagrade je strokovna žirija letos, ki je predsedoval Tevš Logar, izrazila še posebno omembo, in sicer Meti Grgurevič in Urši Vidic za projekt Mehanična galanterija/Srebrna nit.