Ena od najlepših klasičnih pravljic v moderni baletni preobleki

Na novinarski konferenci so ustvarjalci klasike med pravljicami spregovorili o tem, kako so klasiko postavili v 21. stoletje, kako so ji na odru dodali malce tehnoloških čudežev in ji s pomočjo barvite kostumografije dodali pravljičnost.

Baleti Petra Iljiča Čajkovskega (1840–1893) predstavljajo jedro klasičnega baletnega kanona in so tudi sinonim za balet kot umetniško zvrst, vsakega od njih pa se drži še svojevrsten sloves. Če Labodje jezero (1877) uživa tako rekoč kulten status in je Hrestač (1892) danes sploh najpogosteje izvajan balet, je Trnuljčica (1890) od vseh treh stvaritev tisto delo, ki v umetniškem pogledu zaseda najvidnejše, celo ključno mesto v zgodovini klasičnega baleta.

Koreograf Irek Mukhamedov je ob novi postavitvi povedal: "Trnuljčica skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega in koreografa Mariusa Petipaja predstavlja vrh klasičnega baleta in še danes velja za izjemen dosežek simfoničnega baleta. Pred koreografa je v današnjem času postavljena zahteva po iskanju harmonije s skladateljevo partituro in ustvarjanju predstave, s katero lahko podpremo nivo posameznega baletnega ansambla. Treba je bilo iti v korak s časom, v predstavo dati energijo, tehnologijo in občutenje 21. stoletja. Tako da jo bomo lahko razumeli v sodobnem času. Čudovita domišljija pravljične zgodbe odpira pot realistični pripovedi o spopadu med dobrim in zlim, o silah, ki se zgrnejo nad usodo dveh mladih ljudi."

Dirigentu Marku Šušteršiču je bilo kar malce težko, ker so glasbeno mojstrovino Petra Iljiča Čajkovskega skrčili na dve dejanji. Scenograf Andrej Stražisar je poudaril, da se je moralo zaradi tega, ker se je balet s štirimi dejanji prestavil dve dejanji, "v bistveno krajšem času vse zgoditi enako pravljično in razburljivo. In to je bil poseben izziv, pri tem smo se omejili tudi na to, da mora biti prijazno za vse nivoje občinstva. Tako za otroka, ki pravljico pozna, kot za nas, ki smo pravljico doživljali vsak na svoj način, in za vse, ki smo prepričani, da mora sodobno gledališče ostati sodobno."

V glavni vlogi bosta plesala princesa Aurora, Trnuljčica, Tjaša Kmetec in hudobna vila Carabosse Lucas Zuschlag. Posebej Lukas je bil navdušen, da bo prvič v nastopil kot "neprijazna oseba. Včasih je dobro biti slab. Ivek mi je pustil veliko svobode pri interpretaciji vloge, ki je zelo individualna. In naj poudarim, da ni nič nenavadnega, da hudobno vlogo igra fant".

Tiskovno konferenco je sklenila dramaturginja Tatjana Ažman, ki je znova poudarila, da je balet za različno občinstvo, od otrok do ljubiteljev klasičnega baleta, ter pohvalila barvito in pravljično kostumografijo. "Kostumi so izdelani z velikim čutom za obrt, v naših delavnicah so veliko časa namenili natančni izdelavi vsakega posameznega kostuma. Tako je predstava tudi po likovni plati zelo bogata." Kostumi so delo Marije Levitske.

V Ljubljani so balet, ki se naslanja na literarne predloge Trnuljčico in druge pravljice Charlesa Perraulta, prvič uprizorili leta 1964, nato pa ponovno leta 1970 in 1999.