Damir Mazrek: Najbližje sta mi balkanska glasba in flamenko

Indija, mati ritmike Prvo tolkalo, ki ga je Damir prijel v roke, je bila najbrž kakšna ropotuljica, ko je bil še v plenicah, v zgodnjih najstniških letih je v ritmu slovenskih narodno-zabavnih melodij raztegoval meh harmonike, ko so se v središču njegovega zanimanja znašli Guns N' Roses, pa je igranje harmonike opustil in nekaj let pozneje stopil med tolkalce. Vedno je tapkal po vsem, kar je oddajalo kakšen zvok, nekoč pa si je povsem po naključju kupil bongo, ki je bil njegov prvi boben, prek katerega je začel raziskovati tolkalsko vesolje. Danes ga igra najmanj, saj se v latino glasbi ne počuti najbolj domače, a paleta tolkal v zbirki navdušenca nad zvokom je res razkošna. "V zbirki se najde vrsta tolkal sveta – calebasse, dunun, cajon, darabuka, djembe, congass, tapan, obročni bobni – in številna zvočila sveta, zanima pa me tudi indijska ritmika. Sicer table ali drugih indijskih glasbil ne igram, se pa poslužujem znanja, ki ga nudi Indija, in ga prenašam na glasbila, ki jih igram. Sem še na začetku indijske poti, ki pa je zame mati ritmike, največja ritmična znanost."

Zlitje različnih glasbenih tradicij Znanje je črpal iz bogate zakladnice zahodnoafriške poliritmije, tradicionalnih ritmičnih oblik iz Gvineje, Malija, Slonokoščene obale in Burkina Fasa. V Španiji je razkrival bogato ritmično kulturo in zgradbo flamenka, ki predstavlja pomembno vejo v tolkalskem svetu. Na Balkanu se je učil originalnih neparnih ritmičnih struktur, ki so specifična za to območje in edinstvena zakladnica ritmičnega znanja. "Balkanska tolkalska ritmika je moja, ker izhajam z Balkana in sem se z njo največ ukvarjal, tudi na raziskovalnih potovanjih, ne smem zanemariti niti flamenka, ki sem se ga učil na več glasbenih raziskovanjih po Španiji. Najbližje sta mi balkanska glasba in flamenko, po energiji pa sta mi zelo blizu tudi afriška in indijska glasba. Raziskoval sem različne stvari, pobral, kar mi je bilo najbolj všeč, in poskušal izoblikovati nekaj svojega," poudarja Mazrek, ki svoj glasbeni izziv išče v zlitjih različnih glasbenih tradicij.

S kitaristom Matjažem Stošićem že več let združujeta balkanske ritme s flamenkom, svoj aktualni projekt sta poimenovala Balcana. Z Ninom Mureškičem, ki je tudi njegov prvi učitelj, in Andrejem Hrvatinom sestavljajo tolkalski trio Ahimsa, ki je preplet glasbe tolkal sveta. Sekou Kouyate Experience v sodelovanju z Igorjem Leonardijem je slovenskim poslušalcem predstavil gvinejskega virtuoza na kori Sekouja Kouyateja, Mazrek pa z njegovim bratom Kandio Kouyatejem trenutno snuje balkansko-afriški projekt z delovnim naslovom SIGN. S klasično pianistko Petro Koprivec in makedonsko glasbenico romskega porekla Bajso Arifovsko pripravljajo projekt v balkansko-modernem duhu, ki je še v povojih, kot tudi avtorski projekt z mladim jazz pianistom Kristijanom Koratom. V projektu Essaouira, ki je sinteza balkanske in arabske glasbe, sodeluje z Markom Korošcem. World Happiness Orchestra nosi ime aktualni Damirjev projekt z Andrejem Hrvatinom, v katerem sta združila skoraj 30 glasbenikov z različnih celin, tako da je vsak naslednji posnel drobec glasbe za skupno skladbo in tako dodal del svoje glasbene tradicije. Po njunem končnem aranžmaju je nastalo glasbeno zlitje od flamenka in afriških ritmov do romskih zurl in indijske table, kar bo za zdaj mogoče slišati le na svetovnem spletu, morda pa kdaj tudi v živo.

Štajerski tolkalec občasno spremlja tudi afriške plese, ki ga navdihujejo s pretokom energije, trenutno pa snuje glasbo za prihajajočo predstavo plesalke Maše Kagao Knez. "Ta glasba je povezava med Afriko in svetom, v katerem živimo, kot tudi Mašina zgodba v predstavi govori o pogledih Afričanov na svet. Povezati poskušam balkanske neparne ritme in sistem afriške poliritimije. V projektu sodeluje tudi Kandia Kouyate, ki si je svoje glasbilo koro uglasil v balkanski lestvici in se poigral s tudi njemu povsem novimi ritmičnimi strukturami," Mazrekove besede obetajo še eno posebno plesno-glasbeno doživetje.

Afriški ritmi resda primarni, a daleč od primitivnih Damir je z Mašo Kagao Knez in Dalando Diallo soustanovitelj kulturno-umetniškega društva Baobab, slovenskega poligona za širjenje afriške kulture, ki po njegovih besedah v Sloveniji ni dovolj realno prikazana. "Včasih se je ples delil po plemenih, običajih in priložnostih, danes pa se vse združuje v eno, v neko višjo obliko, klasiko, znano pod imenom afriški balet, ki je skupek tradicionalnih folklor," razloži ljubitelj afriške kulture in poudari, da je dandanes afriška glasba dovršena, čeprav pri nas morda še vedno vlada prepričanje o primitivnih afriških ritmih: "Po mojem mnenju so ritmi daleč od primitivnih, so pa morda res primarni, zemeljski. Zame ima primitiven ritem valček, če ga primerjam s katerimkoli afriškim ritmom, ki so kompleksne poliritmične zgradbe, kulturna dediščina tisočletij afriških plemen. Tudi plesi so povezani z ritmi, plesalec mora poznati vso ritmiko sistema in delovanje improvizacije znotraj nje. To je živa tvorba, ki se vsak dan spreminja in razvija."

O tem se bo mogoče prepričati že 11. septembra na drugem delu Baofesta 2012, tretjega mednarodnega festivala afriške kulture v Ljubljani, ki se je junija začel s koncertom Sekou Kouyate Experience. Septembra štafeto prevzemajo Dekličine sanje, fotografije na dobrodelni dražbi, pravljična predstava za najmlajše Afrika iz sanj in Stopinje, plesno-glasbeni večer pevskega zbora Sankofa in plesalk KUD Baobab. Kot poudari Mazrek, so želeli program obogatiti še z gostovanjem Kandie Kouyateja, ki žal ni uspel priti, zato je odpovedan tudi njegov koncert v afro-balkanskem duhu, ki pa se obeta pozneje septembra.

V svetu brez časa, prostora in misli Vsekakor si lahko le zaželimo slišati ta energični dvojec in se ob divjih ritmih preseliti v svet brez časa, prostora in misli, v katerega zapluje Mazrek, ko se njegove dlani iskrijo na tolkalih: "Če igraš zelo virtuozne stvari, je seveda težje izklopiti misli kot pri manj virtuoznih, kot v vsakdanjem življenju: če za tekočim trakom daješ na steklenice zamaške, lahko razmišljaš še o domačih težavah, če moraš računati statiko hiše, pa bolj zaposliš možgane. Zame je v glasbi poanta ravno to, da ne glede na zapletenost strukture izklopiš glavo." To mišljenje je ponotranjil na delavnicah pri guruju indijske glasbe Pt. Sureshu Talwalkarju, ki je udeležencem vedno znova polagal na srce, da morajo vse, kar so se naučili, odmisliti, ko igrajo, in samo igrati. Ravno stanje brezčasja in stanje brez misli je tisto, kar občuduje pri svojih glasbenih vzornikih, ukoreninjenih v različnih tolkalskih tradicijah.