Boštjan Gorenc - Pižama z Dobrimi znamenji in "grožnjami" na častno listo IBBY

Slovenska prevajalska bera znotraj mladinske književnosti je zelo bogata, častna lista IBBY pa sprejema nova imena vsaki dve leti. Kaj je torej prepričalo strokovno komisijo Mednarodne zveze za mladinsko književnost, da so se ravno Dobra znamenja v vašem prevodu uvrstila na častno listo IBBY? Mislim, da predvsem grozilna pisma, ki sem jih poslal vsem članom komisije … Dejansko sem bil zelo presenečen, saj bi prej pričakoval uvrstitev na listo IBBY s Kapitanom Gatnikom, saj so Dobra znamenja na meji med mladinsko književnostjo in književnostjo za odrasle. Očitno je knjiga glasovalcem prirasla k srcu, saj je zelo duhovita, berljiva, pobalinska in z bojem, ki ga slika med nebesi in peklom, vsebinsko še vedno sveža, čeprav se dogaja ob koncu hladne vojne, kajti če jo zamenjaš z vojno proti terorizmu, še vedno odseva družbeno dejanskost.

Pri prevajanju te knjige sem nadvse užival, čeprav sem se zelo namučil, saj so Dobra znamenja knjiga v knjigi, knjiga prerokb čarovnice Agnes Nutter, ki so vse pisane v King James' English, v angleščini, v kateri je kanonski prevod Biblije. Angleško govoreči narodi se z njo še danes srečujejo pri bogoslužju, pri nas pa se jezik iz Trubarjevega ali Dalmatinovega časa ni ohranil, ampak se je spreminjal s posodobljenimi prevodi Biblije. Zato sem si kupil Dalmatinovo Biblijo na CD-ju, jo prebral, tudi citiral, pa tudi na osnovi revij, časnikov in knjig z začetka 19. stoletja izoblikoval nek historični jezik, rahlo anahronističen, saj meša prvine od 17. do 19. stoletja, a ima, kot v izvirniku, ob vsakdanjih besedilih skozi povzdignjeno govorico humorno noto, prav tako pa bralci dobijo občutek starinskosti besedila, ki hkrati deluje komično. Tudi pri zapisu sem šel do konca in vse pisal po starih zapisih. Poleg same zgodbe sem tako moral ujeti več ravni jezika, tudi slengovski jezik, tako da sem moral kot prevajalec pokazati neko širino.

Dobra znamenja nosijo podpis dveh mojstrov fantazijskega romanopisja – Terryja Pratchetta in Neila Gaimana. Kako ste dvoje avtorskih glasov začutili kot prevajalec? Ko sta pisala to knjigo, je Gaiman že živel v Ameriki, Pratchett pa je urejal njuna besedila. Na določenih odsekih je opaziti, kaj je izrazito Gaimanovo in kaj značilno Pratchettovo, a jima je uspelo ustvariti enotno strukturo pripovedi in sloga. Se pa opazijo Pratchettovi genialni satirični pobliski v človeško osebnost in bizarnosti sodobne kulture ter Gaimanova obsesija s panteonom božanstev, bajeslovnih likov, ki bivajo med nami. To še bolj doživljam zdaj, ko prevajam Gaimanove Ameriške bogove, ki so sploh izlet po panteonih vseh glavnih svetovnih religij, pa še kakšnih obskurnih.

Zdi se, da postajate dežurni prevajalec Gaimanovih besedil v slovenščino … Ne bi rekel, da sem dežurni prevajalec, saj je v slovenščino prevedenih že več Gaimanovih del – Nikolikje, ki ga je prevedel Marjan Ogrinc, Coraline je prevajala Jolanda Blokar, Pokopališko knjigo Maja Novak, Zvezdni prah pa Tadej Zupančič –, prav mogoče pa bom prvi prevajalec z dvema njegovima knjigama. Potem bomo še videli, če se pri Sanjah odločijo tudi za prevod romana Anansi Boys, ki nekako nadaljuje Ameriške bogove, sploh glede na to, da je HBO odkupil pravice za pilota za Ameriške bogove, ki bi utegnili doživeti podoben bum in razcvet kot Martinova Pesem ledu in ognja, ki je zaživela kot Igra prestolov na HBO. Ne postajam toliko dežurni prevajalec Gaimanovih del, bolj dežurni prevajalec romanov, po katerih HBO snema nadaljevanke.

Kakšen prevajalski izziv pa je v primerjavi z Gaimanom, "rockovsko zvezdo" literarnega sveta, prevajanje del Georgea R. R. Martina, ki velja za velikana fantazijske literature in znanstvene fantastike? Trenutno mi je Gaiman z Ameriškimi bogovi večji izziv, kot sem si predstavljal, ker je to njegova prva samostojna knjiga, ki se je lotevam, in sem moral usvojiti vse – od sloga do ustvarjanja sveta. Pri Martinu je bila prva knjiga po svoje še večji zalogaj, ker je bil moj prvi obsežnejši roman, zdaj pa imam njegov svet že postavljen. Pred Plesom z zmaji sem prevedel že tri njegove knjige, z od milijona in pol do dveh milijonov znakov v vsaki, tako da sem res padel noter. Novo ustvarjanje je le nadgradnja že prevedenega in uživanje v prijetni plovbi po prostranih oceanih Martinove domišljije, pri kateri je sicer dovolj čeri, ki prežijo pod gladino, a mislim, da sem se že toliko izuril na njegovi barki, da brez težav vijugam kot Davos Morjevredni tam med Prehodavci.

Tudi Dav Pilkey in Andy Stanton sta vam prevajalsko pisana na kožo s peripetijami svojih junakov za najmlajše bralce, kajne? Drži! Oba sta tako pobalinska, zafrkantska, razbijata konvencije o tem, kaj naj bi bila sprejeta otroška literatura. Saj vemo, da Pike Nogavičke ni v začetku hotel nihče izdajati, češ kdo bo bral zgodbo, v kateri je glavna junakinja deklica brez staršev, ki živi sama, saj bo to pokvarilo naše otroke. Knjige o Kapitanu Gatniku Dava Pilkeyja so v ameriških šolskih knjižnicah med desetimi knjigami, za katere starši največkrat zahtevajo, da jih morajo izločiti, češ da pohujšujejo njihovo mladež. Pilkey tako razbija konvencije o superjunakih in vsakič znova vemo, da prihaja grožnja, s katero se bo moral kapitan Gatnik spopasti, medtem ko je Andy Stanton popolnoma nepredvidljiv, nikoli ne veš, kam te bo odpeljal. Pilkey se igra z jezikom mladih, obožujem prevajanje njegovih stripov, ki jih rišeta desetletnika, po drugi strani pa ima Stanton pesmice, ob prevajanju katerih neizmerno uživam, hkrati pa je izjemno inovativen z jezikom, besede pogosto dela po onomatopoetičnih vzgibih. Prepustiš se, iščeš melodijo jezika in poskušaš različne besede, dokler ti ne zazveni prava. Hkrati sta oba polna humorja …

Ravno humor je tisti, ki odlikuje vaša prevodna dela in stand up komedijo, kjer ste prav tako nepogrešljivi. Kako se pri vas ti dve področji medsebojno oplajata? Če prevajaš humor, moraš imeti smisel za humor in vedeti, kaj bo delovalo duhovito, sploh pri kulturno pogojenih elementih. Če prevajaš za odrasle, aluzije in parodije na nekaj, kar obstaja v realnem svetu, navadno le prevedeš, medtem ko je treba pri najmlajših bralcih šale, imena, aluzije na pop kulturo prevesti in prirediti, da jih poznajo v slovenščini. Tako sem Weird Al Yankovica, ki ga pri nas osemletniki ravno ne poznajo, zamenjal z Zmelkoow, ko nek zlobni doktor muči vojsko hrčkov in jim na vokmanu predvaja I Got You Babe, pa sem v prevodu izbral pesem Cela ulica nori. Med iskanjem ustreznega prevoda za neko besedno igro pa pogosto dobiš idejo za neko drugo besedno igro, ki jo lahko kot komik uporabim tudi v nastopu.

Kakšen ugled v Sloveniji uživa uvrstitev na častno listo Mednarodne zveze za mladinsko književnost v primerjavi s slovenskima prevajalskima odličjema, Sovretovo nagrado in priznanjem za mladega prevajalca, ki ju podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev? Mislim, da je v tej druščini na tretjem mestu. Sovretova nagrada je res namenjena posameznemu delu, a se upošteva celoten opus prevajalca, pri priznanju za mlade prevajalce se navadno ocenjuje resnejša dela, častna lista IBBY pa je namenjena prevodom otroške in mladinske književnosti, ki je nikakor ne bi mogel opredeliti kot lahkotnejše, obenem pa je treba biti še vedno dober, saj je v hiperprodukciji slikanic pogosto vodilo, kako s čim manjšim vložkom dobiti čim več, pri čemer trpi kakovost. Mislim, da je uvrstitev na častno listo IBBY tako za avtorje in ilustratorje kot prevajalce posebno priznanje za kakovostno delo. Sploh za prevajalce mladinske književnosti, kjer imamo v Sloveniji naj slikanico, večernico in druge nagrade, namenjene avtorjem in ilustratorjem, medtem ko smo prevajalci omenjeni le pri IBBY-ju in zlatih hruškah. Za uvrstitev na častno listo IBBY glasujejo ljudje, ki se ukvarjajo s tem, zato je tudi priznanje stroke, poznavalcev … Tako da hvala vsem, ki ste glasovali zame, obljubljam, da ne bom več pošiljal naokrog grozilnih pisem, saj boste prihodnjič glasovali zame že brez tega.