Avdicija za življenje

Premiera predstave Avdicija za življenje, ki je nastajala v sodelovanju med različnimi umetniškimi kolektivi – slovensko skupino Betontanc in japonskim kolektivom The Original Tempo, slovenskim glasbenim duetom Silence, harmonikarjem Markom Brdnikom ter japonskim glasbenikom Kacunorijem Takajamo –, je pred vrati. V mariborskem Lutkovnem gledališču bo na ogled 8. in 9. junija, v ljubljanski Stari mestni elektrarni med 11. in 15. junijem. Na Japonskem bo premiero doživela konec februarja prihodnje leto ter nato tam gostovala še večkrat.

Za sodelovanje s skupino The Original Tempo se je režiser Matjaž Pograjc po tem, ko je prečesal sodobno japonsko scensko produkcijo, odločil zaradi smeri njihovega dela, ki pomembno vlogo v predstavi daje tudi glasbi in videoanimaciji. Slednji bosta imeli vidno mesto tudi v prihajajoči predstavi. Kot pravi Boris Benko iz dueta Silence, glasba, ki jo bodo izvajali na odru v živo, še nastaja, izvila pa se bo iz dolgega obdobja improvizacije. Avtor videa za Avdicijo za življenje je japonski umetnik Kijotaka Jošimicu.

Izhodišče predstave je kratka zgodba Pajkova nit avtorja Rjunosukija Akutagavija, v našem prostoru bolj poznanega po zgodbi Rašomon. Zgodba je preprosta. Buda se sprehaja po raju, po obali lotosovega ribnika, v katerem nekega dne zagleda brezno, v njem pa bodičasto goro in krvavo jezero, v katerem se utapljajo zločinci, grešniki. Buda se je zazrl v pekel, v njem pa zagledal Kandata, zločinca, ki je v življenju le naredil eno dobro delo, in sicer da je pri življenju pustil pajka. Zato ga Buda želi rešiti.

Pograjc pravi, da zgodbo sam imenuje "pravljica za lahko noč in da gre za moralko, ki je skozi proces ustvarjanja postala višja oblika, umetnost, če lahko tako rečemo". V predstavi si zastavljajo vprašanje, kaj s svojim obstojem lahko damo svetu, skozi zgodbo pa iščejo tudi podobnosti med različnimi kulturnimi okolji, čeprav režiser še dodaja: "Kot mi ne bomo nikoli do potankosti razumeli zena, oni ne bodo našega cinizma, posebnega smisla za humor in uporabe psovk."

"Kung fu angleščina"

Nastajanje predstave ima zanimivo zgodovino, ki vključuje umetniško in kulturno izmenjavo med Japonsko in Slovenijo. Slovenski umetniki, glasbeniki ter režiser in igralci Katarina Stegnar, Ivan Peternelj in Branko Potočan so med ustvarjanjem odrskega dela en mesec gostovali na Japonskem, nato pa so japonski umetniki, režiser in videoumetnik ter performerji Juka Hjodo in Šuiči Sakaguči prišli v Slovenijo.

Mednarodno umetniško sodelovanje je ustvarjalcem prineslo marsikatero zanimivo izkušnjo in izziv za soočanje z drugačnimi kulturnimi in osebnimi zaledji ter ustvarjalnimi metodami. Ena izmed očitnih okoliščin ustvarjanja predstave je prav gotovo jezikovna ovira, zato so, kot pravi Pograjc, razvili svoj način komunikacije, poimenoval jo je "kung fu angleščina".

Poleg trenutkov, izgubljenih v prevodih, je pri razlikah med ustvarjalci japonski režiser Masahiro Kinošita izpostavil drugačno dojemanje ritma in časa, ki je pri nas kakopak hitrejši, prav tako ga je tu presunila širina neba in odlično ter poceni vino. V procesu ustvarjanja pa sta ga med drugim presenetili svobodomiselnost in odprtost do tega, kaj naj bo in kaj ne vključeno v predstavo. Zato je nastala "prostrana in pestra predstava", še pravi in dodaja, da zgodbo Pajkova nit na Japonskem poznajo vsi. Umetniki so jo v sodelovanju interpretirali po svoje.

Svojo izkušnjo je opisala tudi Katarina Stegnar, ki pravi: "Dlje, kot smo šli v tej koprodukciji psihično in fizično, ne bi mogli. In če že uporabim dualizem predstave, razmerje med nebesi in peklom, lahko rečem, da smo se med nastajanjem predstave večkrat znašli v peklu. Peklu komunikacijskih nesporazumov, drugačnem razumevanju odnosov in podobno. A v nebesih je prav gotovo dolgčas in tja ne bi želela iti. V peklu bi rada še nekaj časa ostala."

Delo v koprodukciji pa je kot intenzivno opisala tudi japonska performarka Juka Hjodo in poudarila, da so razlike v razmišljanju povezane bolj z dejstvom, da gre za različne osebnosti in ne toliko za različna kulturna okolja. "Vsak dan se trudim, da bi ne oziraje se na razlike med Japonsko in Slovenijo nastalo novo umetniško delo," pravi.

Avdicija za življenje je že peta Betontančeva velika mednarodna koprodukcija, ki že dve leti nastaja ob osrednji podpori Betontanca, s sodelovanjem EPK, dveh japonskih fundacij in mreže Imagine 2020.

Kot pravi umetniška vodja zavoda Bunker Nevenka Koprivšek, je skupina Betontanc, ki jo je leta 1990 kot odgovor na visokointelektualno in konceptualno umetnost osemdesetih, ustanovil režiser Matjaž Pograjc, v vseh letih svojega delovanja ohranila pravo razmerje med vsebino in formo. Še vedno pa v skupini vztrajajo pri močni igralski zasedbi in avtorski glasbi, izvajani v živo.

In če končamo z besedami ustvarjalcev: "Izbiri sta vedno dve. Vmes je tanka linija. Počasnih odločitev ni. Hitre se kaznujejo. Pripravite se. Avdicija za življenje."