83. kratka zgodba: ZGODBE ŽIVLJENJA

Sprašujem se, zakaj se že morajo posloviti, ko pa je harmonija njihovega odnosa popolna. Tako kot je moja s knjigo, ki tiho domuje na nočni omarici ob meni. V sebi nosi modrino duše, ki se ti odkrije le, če si to želiš. Povlečem odejo, zlezem iz postelje in se odpravim v kopalnico. Pljusk hladne vode me vedno do kraja zbudi. Ne iz spanja, ne iz zaspanih sanj, pač pa iz sanj realnega časa, ki nas je potegnil v svoj tek hlastanja za najboljšimi mobiteli, računalniki, tekmovanja drug z drugim in čedalje večjim razkorakom med tistimi, ki imajo obilje vsega in tistimi, ki imajo komaj kaj. Ob skodelici vroče kave preletim novice v spletnih časopisih in ker ni nič novega, razen vsak dan že ponavljajočih se enih in istih političnih hvalnic kaj je bilo v zadnjem mandatu krasnega narejeno, raje vzamem v branje knjigo. Knjigo, ki me zvesto spremlja v življenju že od malega. Knjigo, ki me nikoli ni pustila na cedilu in mi je dala tako dragocene drobce za življenje in iz katere ljubezni sem spletla mozaik, ki sem si ga tako dolgo želela – zgodbo, moj prvi roman. Ona mi daje moč za danes in za nove dni. Za sončna jutra, ki so v nas samih in ki jim moramo pustiti, da zaživijo tudi, če nam ne gre vse po načrtih, če se v nas bojujejo viharji razočaranj, tisoči zakaj na katere ne dobimo odgovorov od nikoder. Vendar tu je ona – knjiga, da nas pomiri, da nam razkrije modrino naše duše, modrino pisateljeve duše, in da v njej najdemo svoje zavetje v viharjih življenja. V krasen, sončen in topel, jesenski dan se je prevesilo jutro. Preberem do konca trinajsto poglavje knjige in jo zaprem. Odložim jo na njeno ustaljeno mesto, se oblečem v športno opremo in se odpravim teči. Korak je sprva lahkoten. Opazujem mimoidoče ljudi, ki hitijo naproti svojim obveznostim, avtomobile, ki švigajo mimo, sprehajalce psov, drevesa, katerih listi so odeti v zlato barvo in se zibljejo v lahnem vetriču. Tudi mene se je vetrič dotaknil. Boža mi lica, ko s hitrejšim korakom premagujem kilometre po poti okoli jezera, ki so ga pravkar zapustile jutranje meglice in se kopa v soncu. S prijetno rdečkasto barvo na licih hitim naprej in razmišljam o svoji novi zgodbi, ki jo bom pričela pisati. Zamisel se je porodila nekega popoldneva na sprehodu, ko me je kot strela z jasnega prešinila ideja za novi roman. Glavni lik bo dobro situiran, privlačen moški srednjih let, ki ga v življenju doleti preizkušnja bolezni, ki mu spremeni življenje. ''Da, to je to,'' skoraj zakričim na glas in se še hitreje poženem zadnja dva kilometra do stanovanja. Cilj je dosežen, želena razdalja je za mano. A le razdalja pri teku. Sicer imam na zalogi še veliko razdalj, ki si jih želim doseči. Razdalj do katerih si želim priti. A trenutno sem uspešna samo pri razdaljah povezanih s tekom, z branjem in s pisanjem zgodb. Včasih se mi zdi, kot da se je moje življenje ujelo v nemirno morje, ki ga valovi premetavajo sem ter tja in ga nikakor ne spustijo naprej novim horizontom naproti. Bori se z njimi, vendar njihova moč ne slabi. Trenutki brezčasja, prestopanja na istem mestu, se vlečejo že lep čas. Nikakor mi to ni všeč. Boli, a tega ne pokažem. Človek mora biti pogumen in se boriti za svoje razdalje. Zato se raje skrijem za debelimi ali tankimi, novimi ali oguljenimi platnicami knjig in se jim predam. Vedno znova, saj me spremljajo na moji poti. Da, spremljajo me zgodbe življenja. Tiste, ki so jih napisali drugi in tiste, ki jih pišem jaz. Zgodbe, ki nastajajo v igri življenja, ki jo moraš igrati do konca. Konec pa je vedno le zaključek nečesa, da bi se nekaj drugega pričelo. Kaj drugega kot nova zgodba življenja. Igriva, razuzdana, premišljena, pretresljiva, lepa … Nova zgodba.