71. zgodba: SANJE

Pobegne nerazumljivim staršem in se zapre v sanje. Vsi mladostniki živimo v sanjah in se le tu in tam prikažemo v realnem svetu, ampak spet pobegnemo nazaj v sanje, ker ugotovimo, da je svet, v katerem živimo, za nas še vedno nerazumljiv. Ampak sanje, sanje so tiste, ki nam dovolijo vse, sanjariti o vsem, pa čeprav vemo, da se ne bodo uresničile, v sebi še vedno upamo. Ampak v svet sanj naši starši nimajo vstopa, tam nas ne morejo nadzorovati, nam mogoče preprečiti sanjariti o nedosegljivem. Ampak kdo pravi, da nedosegljivo ne more biti dosegljivo, saj smo še vedno otroci, nedosegljivo se nam zdi dosegljivo. Pa saj sanjarijo tudi odrasli, da se za nekaj časa tudi oni prepustijo sanjam, vstopijo v otrokom podoben svet in se jim le malo približajo. Sanjati ni prepovedano. Le sanje so tiste, ki nam ostanejo večno, kamor se skrijemo pred svetom, kjer si za trenutek znamo predstavljati popolnost, večnost. Sanjam zato, ker ni prepovedano, in ker le tako lahko skrijem sebe, povsem drugačno, še otročjo, nedoraslo in prekrijem svojo otroškost. V sanjah ti ni treba razmišljati. Večkrat se zatečem tja po kanček sebe in vedno znova odkrijem kaj novega. Spet sedim v sobi, sanjam, sanjam o sanjah. Sanjam o prihodnosti, saj sem premlada, da bi jo razumela in ji sledila. Sanje, pojem, ki je dosegljiv, a hkrati tako nerazumljiv. Sanjamo, da nam svet postane prijetnejši, razumljivejši in lepši. Sanje in realnost, sanje so tako mehke, kot topel objem, a realnost kruta resnica sveta, kot groba cesta, po kateri potuješ, da ujameš sanje, a hkrati slediš prihodnosti, ki jo sanjaš. Včasih se vprašam, zakaj nam je svet podaril sanje, mogoče zato, da bi omilili realnost ali da bi pred njo pobegnili. Ne vem, zato sanjam. Odgovor prepuščam drugim, jaz le sanjam. Včasih bi najraje zaprla oči in sanjala o resničnem, a preveč poznam ta svet. Vem, da sta resničnost in sanje različna pojma, ampak želim si, da bi bila lahko eno, da bi sanjala o resničnosti. Sanjam in gledam skozi okno, a v sanje privabim tudi resničnost. Gledam skozi okno. Čutim, da mi okno prikazuje resničen svet, krut, nesramen, a hkrati občutljiv, nežen, ki ga je človek s svojo krutostjo umazal. Prikazal je naše okolje v bedi, kjer živimo. Kaj vse smo uničili. Okna velikokrat krasijo zavese, ki smo jih ustvarili ljudje, mogoče zato, da bi zastrli pogled v svet, ki joče pod težo naše neusmiljenosti. Če pa bi se ljudje za hip ozrli v naravo, odgrnili zavese, bi opazili tisto, po čemer hrepenimo, sanje, naravo, popolno naravo. Narava, ki jo gledamo, nekaj nam sporoča, nas prosi. Toda ljudje smo preveč hrupni, da bi jo slišali, kako tiho joka. Ljudje nekako narave ne sprejemamo kot resničnost, imamo jo le v naših sanjah, toda ne v razumu. Večkrat nam narava sporoča, pa se sploh ne ozremo. Ko nam je vroče, odpiramo okna, a hkrati ob prepihu zapiramo. Zato odgrnimo zavese, odprimo okna, pustimo prepihu, da nas ponese, ponese v resničnost naših sanj, katerih nam ni treba sanjati, ampak jih moramo pogledati le z razumom, da vedno sanjamo o dosegljivem. O naravi, ki je pred nami, in ki je nikoli ne pogledamo z razumom, saj če bi jo, bi vedeli, da nam ni treba sanjati, da bi uvideli popolnost. Zato smo si ljudje, ljudje smo si izmislili sanje, da nam ni treba gledati, kako popolnost počasi spreminjamo v nič. Saj je lažje sanjati kot razmišljati. Ampak meni so se sanje uresničile. V svojih sanjah, za katere vem le jaz, katere sem gradila le jaz, sem spoznala, da mi ni treba sanjati. Moje sanje so pred mano, vsak sončni vzhod, zahod, vsak polni mesec so mi bližje, bližje sem spoznanju, da popolnost niso le sanje, katerih nam ni treba gledati z razumom. Ampak če pogledaš v naravo, se zamisliš, spoznaš. Spoznaš, kasneje tudi vprašaš, zakaj, ampak nikoli ne dobiš odgovora, ker ne znaš cenit popolnosti, ki je delček tvojih sanj. Sanjaš zato, da ustvariš popolnost.