67. kratka zgodba: KOLAJNA (Padec v ciljni ravnini)

Na črno-belem festivalskem letaku skopih informacij je bila za prvih sto obiskovalcev obljubljena nagrada. Na dogodek nismo prispeli zelo zgodaj, vendar je bilo še vedno precej prazno. Plačali smo nizek prispevek za vstopnino in se odpravili proti prizorišču. Iki, eden od mojih prijateljev se je po nekaj korakih sunkovito obrnil, se vrnil k vhodu in vprašal: „Mar niste obljubljali nekih nagrad? Ste že vse razdali?” „Saj res. Samo trenutek, da pogledam,” je odvrnilo dekle na vstopnini. „Še pet jih imam, čisto sem pozabila. No, vzemite.” Na mizo je položila tri srebrne medalje. „Medalje so darilo?” je zaprepadeno vprašal Iki? „Jih lahko vsaj zamenjamo za bone za pijačo?” je vprašal Davor, drugi član našega festivalskega kvarteta. „Žal, ne bo šlo,” se je razumevajoče namuznil redar. Z mize sem vzel svojo medaljo. Vse tri so imele na licu vgraviran slovenski grb. Na hrbtni strani je moja imela vrezanega atleta v nizkem štartu, ostali dve pa motiv, ki je še najbolj spominjal na plemiški lov na lisice. „Pasja šola,” je pojasnila vstopninarka. Izkazalo se je, da je oče enega od organizatorjev v popoldanskem času delal v graverski delavnici in mu je zaradi neke napake ostalo približno sto kolajn. Njegov sin jih je našel v vrečki za smeti ter jih pohapsil za popestritev festivala. Iznajdljiv dečko, ni kaj. Nekaj časa sem si ogledoval odličje in nikakor mi ni uspelo ugotoviti, kje se skriva napaka. Medalje so bile grde in sklenil sem, da je obrtnik verjetno zajebal dizajn v celoti. Vendar je vedno lepo prejeti darilo in še bolj prijetno je prejeti kolajno, zato sem se odločil, da jo obdržim. Opazil sem, da z vsakim popitim kozarcem hitro narašča število obiskovalcev, ki so svoje medalje vzeli iz žepa, si jih nadeli okrog vratu, ali z njimi mahali pod odrom. „Precej nevarno,” sem pomislil, ko je neki posebno zavzet poslušalec z vihtečo kolajno dvakrat za las zgrešil lobanjo dekleta, ki je stalo ob njem Nekaj časa sem poslušal koncert, vendar me glasba ni pritegnila. Odpravil sem se na WC in za šankom opazil dekle, na katerem mi je že prej dvakrat zastal pogled. Tokrat je bila punca za spremembo brez spremstva prijateljice, ki se je je prej držala kot klop. Odločil sem se, da stopim do nje, ko se vrnem s stranišča. Če bo še tam, seveda. Če bo še sama, seveda. Stopil sem na stran, si umil roke in zadovoljen ter z rahlo tremo opazil, da še vedno sameva za šankom. Odkorakal sem proti njej in ugotovil, da verjetno čaka natakarja. Prostor za točilnim pultom je bil prazen. „Zdravo,” sem pristopil. „Tu kdo dela?” „Ne vem, čakam že deset minut in nihče se ne prikaže. Počasi se mi ne da več.” „Ah, kelnar je verjetno smuknil na joint, saj bo...” sem jo potolažil. „No, ja, recimo,” je odvrnila. Nato me je premerila malce pozorneje in me, verjetno iz dolgčasa, zbodla z vprašanjem, ki se mu ta večer ni dalo izogniti: „V čem si tekmoval?” Za trenutek sem se zmedel. Težko je v trenutku najti odgovor, ki ne bi zvenel preveč oguljen ali preveč provokativen ali – in še najverjetneje – preprosto preveč neumnen. Na njenih prsih sem nato zagledal značko GO VEGAN! in izstrelil: „V lovu na tjuljnje. Na Grenlandiji. Lani.” Z očmi je sledila mojemu pogledu in, ko je videla, kam strmim, dejala: „Ah. Seveda. No, ja. To je zgolj okrasek, darilo prijatelja, bolj šala, v bistvu mi grejo vegani na živce. Vendar je lov na tjuljnje vseeno svinjarija. S krepeli nad uboge živali! ” „No, saj sem se šalil,” sem se naredil resnega. „Šolsko tekmovanje v štafeti,” sem ji pokazal hrbtno stran medalje. Vendar že leta nazaj. In ti?” sem poskusil obrniti pogovor v njeno smer. Že prej sem opazil, da ji trak medalje pod vratom kuka izpod majice. „Lap dancing,” je zapeljivo zavila z očmi. Stopila me je z enim stavkom. Toliko o neprimernosti provokativnih odgovorov. „Ne verjamem, hočem reči, da ne verjamem, da bi te kdo lahko premagal,” sem izkoristil priložnost za kompliment. „Vedno pač ne moreš zmagati,” je odvrnila. Strinjal sem se. Najino kramljanje je prekinil natakar, ki se je s popolnoma zbliskanimi očmi končno prikazal izza vogala. Naročil sem pijačo za oba in opazoval mladeniča, kako zbegano kolovrati za šankom. Sam pri sebi je nekaj robantil in čez nekaj časa končno uspel natočiti in poračunati. „Greva?” sem z glavo namignil proti odru. „Mhm,” je pokimala. Stopila sva proti gneči in našla prijeten kotiček v peti ali šesti vrsti. Bend na odru se je pravkar zamenjal, zamudila sva zgolj uvodno skladbo. Počasi sva srkala svojo pijačo ter se precej neobvezno pozibavala v ritmu koncerta. Občasno sem stopil korak nazaj, se pretvarjal, da poskušam ugotoviti, če je tonski tehnik dobro opravil svojo nalogo, v resnici pa mi je bilo všeč opazovati gibanje njenega telesa, njene temne valovite lase in samozavestno, samozadostno držo. Marsikateri pogled se je zadržal na njej in nekajkrat je pogled vrnila, kar me je rahlo zbodlo, vendar ni kazala nobenih znamenj, da se v moji družbi dolgočasi, da ji je nelagodno, ali da se namerava posloviti. Stvari so se skratka odvijale, kot bi si lahko le želel, ko je med naju panično vskočil Iki. „Po Mateja moramo. Nujno. Guma mu je počila.” Matej je bil zadnji član četverice, ki bi moral prispeti za nami. „Kakšna guma, kje? Je ne more sam zamenjati?” „Nima dvigalke.” „Kako nima dvigalke?” Pravi, da jo je verjetno vzel njegov brat na dopust.” „Aaaah! Kam moramo ponj? In zakaj ravno jaz, konec koncev?” „Rekel je, da je kakšnih pet kilometrov od tukaj na neki gozdni poti. Ti si lokalec, meni se sanja ne, kje naj bi to bilo.” „Prav, če že moram, ampak ti voziš.” „Peš bo treba.” „Zakaj pa še to?” sem vzrojil. „Policija je pred parkiriščem. Ustavljajo na veliko.” „Odlično, res odlično, kdaj bomo nazaj, verjetno ravno za konec festivala! Kaj sem hotel. Bil sem besen. A prijatelja pač ne moreš pustiti sredi gozda, naj stane kar hoče. Verjetno bi se strinjala tudi ona in resnično si nisem želel ustvariti podobe barabe, ki pušča prijatelje na cedilu. „Boš tukaj?” sem se obrnil k njej. „Takoj bom nazaj.” „Naokrog bom. Daleč pač ne bom šla,” se je zasmejala in se narahlo zavrtela okrog svoje osi. „Super, se vidiva. Takoj bom,” sem ponovil. Z Ikijem sva odšla do parkirišča, vzela dvigalko in po manjšem kolovozu odpešačila v smeri proti mestu, kjer naj bi čakal Matej. Po treh kilometrih nama je crknila šibka naglavna svetilka, po štirih kilometrih si je Iki zvil gleženj in najin tempo je padel na raven ranjencev na Neretvi, po petih kilometrih pa je ponovno poklical Matej ter še enkrat natančno razložil, kje se nahaja. Izkazalo se je, da kilometrov ni pet ampak sedem in iz dna srca sem preklel njega ter njegove večne bližnjice, s katerimi si je v povprečju dvakrat podaljšal čas potovanja. Po dobri uri in pol hoje sva ga končno našla, kako je blagospokojno slonel na havbi, kadil čik in srkal pivo iz že dodobra načetega six-packa na tleh. „O, glej ju pohodnika. Kako kaj pot?” naju je zbodel. Tepec! „Katera guma je na tleh?” sem vprašal, čeprav brez potrebe, saj je avto očitno vleklo proti zadnji desni strani. „Tam zadaj,” je pokazal Matej. „Imaš vsaj meglajtko, če že drugega ne?” sem zarenčal. „Seveda tukaj je, počakaj, pomagal ti bom.” Napodil sem ga. „Pusti! Še dvigalko mi boš zvil. In drugič se drži asfalta.” Lotil sem se dela, medtem ko sta onadva lenobno spremljala in komentirala dogajanje. Gumo mi je uspelo zamenjati precej hitro. Sploh glede na to, kako živčen sem bil. Pogledal sem na mobilni telefon. Minili sta debeli dve uri. Šit! Upal sem, da me je res čakala, kot je obljubila. „Gremo, gremo, vsega bo konec.” Očitno jima ni bilo jasno, čemu se mi tako mudi. Zavedel sem se, da sem res precej težji kot ponavadi. Tovrstne nezgode bi se sicer skoraj vedno lotil z nasmehom. Na, ja. Odpeljali smo se. Po petnajstih minutah vožnje po zdelanem traktorskem kolovozu smo se končno vrnili na prizorišče, ki so ga že prevevali prvi obrisi svita. Vrgel sem dva temeljita pogleda po plesišču in šanku. Ni je bilo. Odpravil sem se na strateški obhod do WC-ja, do vhoda v kamping prostor, do backstagea. Ni je bilo. Vrnil sem se na parkirišče. Ni je bilo. Prejšnja jeza in nejevolja sta se pričeli prevešati v razočaranje in rahlo, a neprijetno otožnost. Naletel sem na Davorja, ki je cel čas ostal na festivalu. Dejal mi je, da jo je po mojem odhodu od daleč spremljal. Nekaj časa se je sama pozibavala na mestu, kjer sva se ločila, nato je do nje prišla prijateljica, a zatem kmalu odšla v spremstvu svojega fanta. Ostala je sama in začel se je naval. Najprej je zavrnila prilizovanje šminkerja, ki je trdil, da je medaljo dobil na državnem prvenstvu v kite-surfingu. Nato je zavrnila čudnega zadetega geeka, ki jo je poskušal prepričati, da je bil v Seulu drugi na svetovnem prvenstvu v Sokobanu. Odbila je domnevno drugouvrščenega na viteških igrah v Predjami. Ni se zmenila za opazke samooklicanega viceprvaka v jedenju krofov niti za svetlolasega Šveda iz enega od bendov, ki je zatrjeval, da je na nekem tekmovanju na finskem podeželju svojo staro Nokio 3310 zalučal več kot petdeset metrov v daljino, kar je bil drugi najboljši rezultat. Zavrnila je tudi vztrajno dvorjenje mrtvo pijanega Dolenjca, ki je že ob našem prihodu razlagal, da je dobil medaljo na tekmovanju za najdaljši penis v Budimpešti in da mu je zlato ušlo zgolj po krivdi sodnikov, ki so mere zmagovalnega domačina po imenu Lazslo jemali čez dan na soncu, njemu pa ponoči, ko je že skoraj zmrzovalo. Nakar je končno popustila pritiskom nekega starejšega tipa, ki je očitno dovolj prepričljivo razložil, da je nagrado dobil za drugo najhitreje rastoče malo podjetje v Sloveniji. Zatolklo me je. Jebeš počeno gumo. Jebeš lov na tjulnje. Jebeš šolsko štafeto. Človek mora biti očitno še na zakotnih glasbenih festivalih ambiciozen. Tako gre to.