633. Volk

V črni temni noči je blodil čez črn gozd, tekel je po skalah in upal si na most. Osamljeno je tulil, po njej je hrepenel, spet danes se je spomnil, da je s sabo ni vzel. Poznal je še tesnobo, grozo in obup, moril je druga bitja, raztresal je svoj strup. Še črna kri po žilah razjeda mu telo spomini na življenje, VSE mu je ušlo. Spominjal se je sape, tople sape na svoj vrat, tam ga je bolelo, tam jo je čutil tako rad. Zdaj je z očmi zabliskal in renčal je v noč, zdaj iskal novo žrtev, ne pomaga »Na pomoč!«. V grmu sliši šumček, zavoha svojo slast, močnejša je od njega, strast ima oblast. Če jo pusti oditi, oditi v nov dan, uspel ne bo vrniti je na svojo stran. Zato jo spet raztrga, brezčutno umori, zato je zdaj pomirjen in nima več skrbi.