Četrtek, 27. 6. 2019, 4.09
5 let, 4 mesece
Zinfandel’s: zagrebško razkošje, kot ga v Ljubljani ne najdemo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,22
7
Pri naših južnih sosedih je v Istri, Zagrebu in Dalmaciji vse močnejši trend prestižnih restavracij in gostiln. Restavracija v razkošnem zagrebškem hotelu Esplanade je med najboljšimi.
Takšnih restavracij, kot je zagrebški Zinfandel’s, v Ljubljani oziroma v Sloveniji preprosto nimamo. Artdecojevski eleganci zagrebškega hotela Esplanade, kjer omenjena restavracija domuje, je še najbližje portoroška Sophia, po kuhinji pa je razkošju Zinfandel’sa blizu ljubljanski Maxim.
Restavracija Zinfandel's - hotel Esplanade
Mihanovićeva 1, 10000 Zagreb, Hrvaška
Telefon: +385 1 4566 644
Gre za tradicijo, ki so jo vse bolj podjetni hrvaški gostinci prilagodili novemu času in novim razmeram. In če je bil hotel Espalande ob odprtju leta 1925 namenjen predvsem potnikom Orient Expressa, je danes pripravljen za premožnejše turiste, ki jih zanimajo razkošne sobe in izvrstna hrana, ne pa samopostrežne menze. Enostavno.
Hotel Esplanade stoji tik ob glavni železniški postaji v Zagrebu - postavili so ga namreč za potnike Orient Expressa
V Zinfandel’su so sestavine na najvišji ravni, kuhinja pa se le redko odloča za pretirane avtorske intervencije. Po drugi strani je kuharica Ana Grgić verjetno tista, ki bo v naslednjem obdobju dobila Michelinovo zvezdico, ki jih zadnje čase kot po tekočem traku osvajajo naši vzhodni sosedje.
Za začetek poznega kosila so predlagali peneče vino z duhovitim imenom Grasecco - pridelano iz laškega rizlinga (graševine) po tankovski metodi. Ker smo se odločili, da bomo pili vina iz kontinentalne Hrvaške, je bilo suho peneče vino iz Feričancev presenetljivo soliden začetek, še bolje sta se pozneje odrezala Cmrečnjakov sauvignon in Krauthakerjev modri pinot.
Na razmeroma dragi vinski karti imajo sicer tudi 17 šampanjcev (od 71 do 550 evrov), a na kozarec odpirajo le steklenice, ki stanejo do 60 evrov. Med nekaj sto etiketami je seveda največ hrvaških vin, za visoko ceno je mogoče dobiti tudi nekaj slovenskih vinarjev (Batičev rosé je po 47, beli A+ po 91, Teodor belo pa po 96 evrov), a najdražja so rdeča italijanska in francoska vina – za Petrus hočejo okroglih pet tisoč evrov.
Kot rečeno, smo se mi usmerili k hrvaški produkciji in ob njihovem odgovoru na italijanski prosecco na mizo dobili rjavo maslo z grobo soljo, oljčno olje, izjemen čips iz polente z zelišči in tri vrste kruha.
A to ni bil pozdrav iz kuhinje, kot se to rado pripeti v slovenskih gostiščih, šlo je le za pogrinjek, pozdravili pa so nas z miniaturo mariniranih račjih prsi s hrustljavimi riževimi rezanci, teriyaki omako in rožicami v rožnatem in v modrem.
Pozdrav iz kuhinje: račje prsi z omako teriyaki in hrustljavimi riževimi rezanci
Več kot zgledno likovno pripravljen krožnik je konkuriral tudi z okusi, lahko bi ga pojedli vsaj dvakrat toliko, a šlo je bolj za grižljaj, ki nas je pripravil na prve jedi. Recimo na odprto lazanjo z zajčevim konfitom, peno čičerike in demi-glace omako. Izvrstna predjed brez nepotrebnih dodatkov, podobno kot gosja jetra v obliki kroglic, povaljanih v kakav, ki jih pospremijo z vaniljevim sladoledom s tartufi v kornetu, kako pa drugače.
Gosja jetra v kakavu in tartufov sladoled ...
... ter odprta lazanja z zajcem
Če izbirate iz ponudbe a-la-carte, so porcije konkretne in človek se brez težav nahrani in zadovolji z dvema krožnikoma - tudi zaradi ne ravno nizkih cen jedi. Predjedi segajo od rižote za spodobnih 11 evrov pa tja do 28 evrov za gosja jetra in tartufe, najcenejša juha je po sedem evrov, glavne jedi pa v glavnem sežejo prek tridesetice. Tudi degustacije so zasoljene, štirje hodi vas olajšajo za 76, najdaljši meni s šestimi jedmi, med katerimi je tudi porcija govedine wagyu, stane 130 evrov.
Nadaljevali smo z lečino juho, ki jo postrežejo s hrustljavo ocvrto svinjsko kožico. Kombinacija leče in ocvirkastega okusa je fantastična, a še boljša je bila skoraj sladka rižota s korenjem, kremo domačega kajmaka in drobljencem krvavice. Ana Grgić je menda specialistka za rižote in v tem primeru je to vsekakor potrdila.
Rižota s korenjem, kajmakom in drobljencem krvavice
Nato je na mizo prispel slavonski modri pinot, ki so ga priporočili k jagenjčkovemu konfitu s črnimi trobentami in porom na eni ter svinjskemu fileju z omako béarnaise z rjavim maslom in gorčičnimi semeni ter okisano redkvico. Skoraj nobene ustvarjalnosti, a so zaradi vrhunskih sestavin in izjemne tehnike rezultati fantastični. Še posebej, ko poskusite njihov pečen krompir.
Konfit jagenjčka s črnimi trobentami in porom ...
... ter svinjski file z omako béarnaise z rjavim maslom in gorčičnimi semeni
A še bolj kot njeni enostavni in učinkoviti recepti gosta pretresejo razkošje in visoki stropi hotelske restavracije. Ali pa brisače iz blaga v toaletah in spretni natakarji, ki jih očitno niso najeli prek študentskega servisa, kar se pogosto dogaja v Ljubljani. V Zinfandel’su, recimo, pripravijo tatarski biftek pri mizi ali pa vam flambirajo ves scenosled jedi.
Mi smo bili manj ambiciozni, zato smo preverili le, kako bo mojster flambiral palačinke suzette. Majhne in tenke, popolno okrogle palačinke z gosto pomarančno omako in vaniljevim sladoledom stanejo 15 evrov – in so vredne vsakega centa.
Postopek ...
... in rezultat.
Povzetek
Ena od najrazkošnejših restavracij v naši bližini navdušuje predvsem z vrhunskimi sestavinami, ki jih ena od najboljših kuharic na Hrvaškem ne mrcvari, ampak raje sledi klasičnim receptom s ščepcem avtorskega dela. Tatarski biftek, gosja jetra, flambirane palačinke, kaviar ... Brez vina kakšnih 70 evrov na osebo.
Vinska karta je solidna, celo pri italijanskih in francoskih vinih znajo najti prave etikete, a cene hrvaških in slovenskih so preprosto previsoke.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
7