Turistična kmetija Govc-Vršnik: velikonočno kosilo med snežnim metežem

Prvi aprilski dnevi so prinesli kup velikonočnih dobrot in sonce v dolinah, naše potovanje skozi Kamnik proti Črnivcu in naprej skozi Podvolovljek pa veliko oblakov in nekaj snežnih ploh. Tudi v Robanovem kotu ni bilo drugače. A veliko izbire nismo imeli, na turistično kmetijo smo se odpravljali vsaj dve sezoni, enkrat, pred kakšnim letom, smo že skoraj vstopili, pa je bilo na žalost zasedeno.

Na tokratno nedeljo je bilo prostora dovolj, na parkirišču, kjer pred letom ni bilo nobenega prostora, je bilo tokrat le pet, šest avtomobilov. Na vhodu v veliko kmetijo nas je prijazno pozdravil mlad hišni pes, še preden smo se stisnili k topli kmečki peči, pa smo se sprehodili po hribu do Bele, kjer imajo žago. Pes se ni odločil slediti, niti ni še enkrat pozdravil, ko smo se vrnili k hiši.

Kmetija Govc-Vršnik je očitno urejen sistem z velikim gospodarskim poslopjem in pripadajočim zemljiščem. Po drugi strani imajo sobe, ki ponujajo pogled na okoliške vrhove, gre pa tudi za lokacijo, kjer naj bi se začeli krajši izleti ali ture na gore v okolici. Pomemben del ponudbe je očitno kulinarika, v jedilnicah so ob kmečki peči tudi televizija, namizne otroške igre in nekaj knjig s fotografijami narave bližnje in daljne okolice.

K hrani. Lahko bi rekli, da na kmetiji z ničemer ne presežejo klasične nedeljske ponudbe naših krajev. Po drugi strani pa za 16 evrov na osebo (pa še evro ali dva dodajte za pijačo) ponujajo orjaško in dobro pripravljeno kosilo. Za začetek, mogoče zaradi rahlega snežnega meteža, so prinesli zelo sladke borovničke, ki naj bi pogrele telesa. Po žganici smo si privoščili kozarec pitnega Konjičana, odprti so še refošk, kiselkasta modra frankinja in cviček, pa še nekaj buteljk Steyerja in Zlatega griča se najde.

Hladna predjed je bila v skladu z velikonočnimi navadami: pirhi, jezik, želodec, šunka in nariban hren z jajcem. "Samo, da poskusimo, kako to naredijo," smo hitro pospravili mesnine in pripadajoč kruh. Sledila sta dva jušnika, v enem je bila vroča kremna zelenjavna juha, v kateri je bilo gotovo veliko špinače, nekaj zelja, verjetno pa tudi nekaj čebule, medtem ko je na vrhu plaval ducat kock ocvrtega kruha. Goveja juha je bila bolj topla kot vroča, ob rezancih pa ni ponujala niti korenja niti mesa, a okusu ni bilo kaj očitati.

Hišnemu kosilu pripada tudi mešana solata (zelje, zelena solata, radič in fižol), a glavno, če boste hodili v zgornjesavinjske kraje, pride pri glavnem krožniku. Res je neobvladljivo napolnjen: mesni žlinkrofi in sirovi štruklji, preliti z drobtinami, kuhano korenje in zelje, špinačne palačinke, hren in pečen, pravzaprav kar zapečen krompir v kosih. To so pri Govcu priloge.

Gosto in sladko vinsko omako z višnjami naj bi medtem polili po treh kosih svinjine, polnjene s kruhovim nadevom, manjkali niso niti trije kosi svinjske pečenke in še govedina v lovski omaki. Kdor lahko zmaže takšen obrok po hladni predjedi in litru juhe, je junak, nam je nekaj malega ostalo. Morda tudi zato, ker smo slišali, da imajo orehovo potico (izkazalo se je, da spečejo nekoliko manj sladko kot v središču dežele) in zelo klasičen jabolčni zavitek.

Povzetek

Turistična kmetija na najvišji ravni z vso pripadajočo strukturo, ki tudi pri hranjenju ne zataji. Porcije ali če hočete obroki so veliki, pa naj gre za mesnine ali priloge, kot da bi vedeli, da ste prišli z namenom, da osvojite eno od okoliških gora.

Boljša vinska ponudba temelji na buteljkah Steyerja in Zlatega griča, na kozarec pa dobite solidnega Konjičana in kiselkasto modro frankinjo iz Krške vasi. Imajo še refošk in cviček.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.