Toskanska vinska romanca

Tega v Toskani prav gotovo ne manjka, saj slovi kot ena najbolj slavnih vinorodnih pokrajin na svetu.

Za to pa so krivi Etruščani. Ko so v 8. stoletju iz Orienta prinesli vinsko trto, ta nikakor ni uspevala v hriboviti notranjosti Apeninskega polotoka. Zato so jo začeli saditi ob morju južno od Livorna. Ta regija je postala zibelka toskanskega vina in stari Grki so jo preprosto imenovali dežela vina.

V srednjem veku je bilo vino poleg kruha osnovno živilo. Druge pijače niti niso poznali. V 14. stoletju so v Sieni letno spili 419 litrov vina na prebivalca, kar je v primerjavi z današnjimi 60 litri na leto nenormalno visoka številka. Vino naj bi jih varovalo pred kužnimi boleznimi, še posebno sladko vino, imenovano sveto vino, vin santo. Poleg tega je imelo tudi pomlajevalne učinke. Ni čudno, da so ga pili v enormnih količinah in da Toskana še vedno slovi tudi po tem sladkem vinu. Med glavne pridelovalce so se prerinili menihi, ki so gojili pretežno bele sorte, med rdečimi pa je prevladovalo močno vino Vermiglio.

Če mislite, da je tudi sloviti chianti iz tistega časa, se motite. Nastal je šele v 18. stoletju, ko so toskanska vina končno postala tržno blago zunaj dežele. Čisto definiran pa je postal šele sredi 19. stoletja, ko so prvič napisali natančen "recept" za mešanico grozdja v chiantiju: 70 odstotkov sorte sangiovese, 15 odstotkov sorte canaiole in 15 odstotkov malvazije.

Preteklo stoletje toskanskemu vinu ni bilo preveč naklonjeno. Skoraj 50 let so ga zanemarjali in ga res imeli le za namizno vino v poletni senci. Šele konec 60. let so se odločili, da zaščitijo geografsko poreklo in kmalu se je dvignila raven vinogradništva, toskanska vina pa so zaslovela po vsem svetu. Ko so se pojavili še tako imenovani super toskanci, posebno izbrani in izborni, ki so dandanes predvsem tarča zbirateljev, saj veljajo za kultna vina, je bilo jasno, da ima Toskana vse, da obiskovalcem polepša pomladni izlet: zgodovino, hrano in odlično vino.