SiolNET. Trendi Kulinarika
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Aci Urbajs: Po zemlji je treba hoditi bos

2

termometer

 | Foto:

Nekdanji računalniški programer z Rifnika nad Šentjurjem, s katerega se vidi vse Kozjansko, pridela zanemarljivo majhno količino vina, a ga dobite praktično v vseh pomembnejših slovenskih gostilnah.

Podatek morda ne prepriča (po eni strani) tistih, ki menijo, da so njegova vina vseeno nekoliko predraga (v restavracijah se cene gibljejo med 20 in 40 evrov), in (po drugi strani) tistih, ki menijo, da pri nas razen Goriških Brd in dela Vipavske doline še nismo dovolj zreli za prava vina. Pa smo pri hiši Franko, pri Krištofu in pri Rakarju nekajkrat poskusili organic, Urbajsovo kombinacijo belih sort (cuvee) in zadnjič še modri pinot in se odločili, da gremo na pot, na sončne griče Rifnika (ki jih vina uvrščajo v šmarsko-virštanjski okoliš). Izlet je zavestno, ne pa narodno zavedno, zamenjal še eno najpomembnejšo nogometno tekmo in tako je zahtevne hribčke pod poveljem lokalne poznavalke začel premagovati naš štirikolesni pogon.

Domačinka se ni zmotila, na koncu poti nas je čakala kmečka hišica ali malce bolj razvita zidanica, ne pretirano popravljena, v starih barvah, ne v tistih, ki jih zadnja leta zapoveduje moda na deželi. Pred vhodom v hišo nam je že mahal Aci Urbajs. Spoznal nas je takoj in mi njega kakopak tudi. Žene še ni bilo doma, on pa je stal tam pred bajto v kratkih hlačah, bos in nasmejan.

 | Foto:

"Dober dan, kar bos?" smo povprašali in odgovor je bil pričakovan. "Zakaj bi energiji preprečevali pot v telo z nekakšnim gumijastim podplatom …" Logično. Tudi v vinogradu dela brez rokavic, ker hoče čutiti zemljo, občutiti naravo. In preden bomo skočili v klet, kjer bomo poskusili vsa njegova vina, mora nujno povezati vino z očetom biodinamičnega razmišljanja – z Rudolfom Steinerjem (1861–1925).

A Urbajs, ki ima globoko v kleti tudi svoj biodinamični oltar, je natančnejši: "Biodinamiko uvrščajo med ekološke načine pridelovanja, vendar gre za veliko več. Biodinamika so energije in energije so bile stalno prisotne na tem ozemlju. In te vitalne energije so prastare energije. Biodinamika dela z energijami v rastlinah in doseže maksimum njihove vitalnosti prav s poznavanjem in upoštevanjem ritmov energij."

 | Foto:

Biodinamika zapoveduje, da mora biti vse prepleteno. Človek kot nosilec dejavnosti skrbi za okolje in vse njegove energijske tokove, upoštevati pa je treba tudi gibanje planetov in celotno kozmično dinamiko. Del biodinamičnega kmetovanja je tudi škropljenje s pripravki iz zelišč. Gnoj, ki ga dajejo živali, oplemenitijo, dodajajo kamilice, rman, hrastovo lubje, koprivo, baldrijan in regratovo cvetje, vse skupaj pa zorijo v živalskih preponah, natančneje v jelenovem želodcu. Potem s tem gorivom škropijo pridelek. Še in še bi lahko naštevali o zakonitostih in receptih, ki jih v našem prostoru odpira Urbajs.

Nekateri ga imajo za hudega ekstremista, njegov učitelj Rudolf Steiner pa vegetarijancev ni prepričal, še posebej ne s tezo, da je krava po eni telitvi že obsojena na smrt. Morda so si bližje pri homeopatskem načinu prenosa energije. "V sode z živo vodo, kar pomeni, da ne sme biti iz vodovoda, vržemo pripravke, ki jih nato eno uro ritmično mešamo. Skozi močne vrtnine, ki nastanejo, se v pripravke in vodo prenese energija. Moja energija, ki se izlije v vodo, se v naslednjem koraku zlije z vinogradom in nato preplakne v vino. Naši izdelki imajo zato značaj gospodarja," pravi Urbajs, ki se na kmetiji trudi, da bi v svoje delo vpletel več poljedelskih disciplin, zato poleg trte goji še zelenjavo in vzgaja živali. Globoko v dolini, iz katere smo se pripeljali, lahko vidimo njegove konje, ki uživajo v soncu.

 | Foto:

Kljub že skoraj strokovnem pogledu na kmetijstvo, nas je bolj kot vse drugo zanimala klet in pokušina njegovih vin, ki so se tako dobro prilegla k specifični kuhinji Franka, Krištofa ali Rakarja. V kleti je poleg sodov, v katerih na drožeh počiva vino, in serije steklenic, ki že čakajo na pokušino, še posebna atrakcija: biodinamični oltar, ki ga Urbajs natančno predstavi …

A skrajni čas je za vina. V njegovih sodih se pripravljajo sivi in modri pinot, chardonay, kerner, laški rizling in nekaj malega modre frankinje. Kot rečeno, pridelava je majhna, morda pet tisoč litrov na leto, prednost pa velika: "Poznam vsako steklenico, od začetka do konca, kajti vse delamo sami. To je ekonomsko morda nezanimiv način kmetovanja, je pa bolj ljubiteljsko všečen. Kar pomeni, da imamo veliko stikov, veliko prijateljev, veliko poznanstev, če bi dali moje vino na neko polico v trgovini, ga živ bog ne bi kupil," prizna najbolj skrajni slovenski vinar. Okus njegove kapljice je pač bližji poznavalcem kot klasičnim pivcem. Pa se samo zastavi vprašanje, če so ekološko pridelana vina sploh pitna. Ni dvoma. Če vinar lahko preveri vsak grozd, ne more biti napak. Sicer pa, kako uspevajo naši zamejci Gravner, Radikon, Paraschos, Podversic …

 | Foto:

In ko počasi poskušamo male kozarce njegovih vin, se pogovor oddalji tudi od bio scene. Ni dvoma, Aci Urbajs je vinar in kmetovalec postal šele v času, ko so v Zlatarni Celje začeli delati slabše in je "… cel sektor za informatiko šel k hudiču," kot pravi. Leta 1990 so zasadili prvi manjši vinograd in počasi dokupovali površine. Dvajset let nazaj so imeli samo belo in rdeče, potem pa so se odločili za hitrejšo pot, čeprav bi tudi sam raje delal bolj tradicionalno, bolj počasi, kot v Franciji ali Španiji. A vseeno ga bolj motijo tisti, ki posodobijo svoje kleti in začnejo z vini, ki niti približno nimajo slovenskega karakterja in se zgolj postavljajo. "Pravi okus vina sem našel pri 94-letni ženski, ki je živela s svojo hčerko. Imela je neko posebno vino, popolnoma brez žvepla. Takrat sem videl, da ni štos v kolajnah, ampak v biodinamiki, v koreninah. Spoznal sem Mlečnika in Gravnerja in lahko rečem, da sem spoznal pravi okus vina."

Vino ima eno leto v sodih, na drožeh, potem pa ga pretoči v steklenice, brez žvepla ali neodvisno od okoliščin. V kleti nima nobenih naprav za merjenje temperature in tudi nobenih naprav, ki bi hladile, v teh prostorih med sodi vrši zgolj časovni pregled vin, spremlja, kako se razvijajo in zorijo. "Za svoja vina pravim, da so obstojna tisoč in več let, saj gre za njihovo spreminjanje, ne pa kvarjenje. Vina zorim zelo počasi, saj verjamem, da morajo v steklenicah obležati vsaj štiri leta."

 | Foto:

Kaj pa trgatev? Če je del v kleti in postopek zorenja tako odločilen … Urbajs trgatev razume kot simbolno gesto. To pomeni, da morajo na trti dozoreti tudi listi, šele takrat je na vrsti rezanje grozdja. Na ta način ne pretrga cikla trte. "Ko začneš trgati, mora biti trta že pripravljena na to in se mora že poslavljati. V grozdju so nakopičene energije in če trti odvzameš njen plod takrat, ko je tehnološko zrel, in ne takrat, ko gre trta proti spanju, potem vinograd postane kot nekakšen kralj brez krone. Težko pa je stare kralje pokopavati, še preden so mrtvi." Če poenostavimo, pomembno je, da je za trgatev pripravljena cela trta in ne samo grozdje.

Ob takšnem pogovoru, podprtem z nektarjem vinogradov okoliških gričkov, se stvari same od sebe odvijejo in beseda da besedo, da ne govorimo o tem, da smo poskusili vse, kar smo si želeli in kar smo lahko … Vmes se je vrnila žena, nas pozdravila in šla svojemu delu naproti, Aci pa nas je, kot prave prijatelje, povabil še na druge lokacije … Po teh gričkih ima še par zidanic, ampak eno na drugem koncu (spet bo lažje z avtom) bi nam še posebej rad pokazal. Celotno moštvo ni več kazalo takšnega zanimanja kot na začetku. V neki drugi državi se je namreč naša država borila za ostanke svojega ega v nogometni tekmi, ki je bila veliko več kot samo to, ampak moški del družbe si je še želel Acijeve družbe. Čez dvajset minut smo bili v neki drugi hiši v zidanici, kjer se je ob preprosti kuhinji in spalnici vse šibilo od vina v steklenicah in kartonih. Ni dvoma, nekaj bo še treba popiti. Gospodar se obrne k moškemu delu ekipe in pravi: "Če boš imel kdaj težave, če boš v tem koncu iskal posteljo, tukaj te bo vedno čakal ključ, saj se razumeva …" Pokazal je na skrito mesto, pomežiknil in še enkrat smo nazdravili. Kar zadeva vino in to, da si moramo ljudje pomagati, se povsem razumemo.

Mimogrede, zadnjič smo se z družbo odpravili v gostilno Altran v Rudi, ki se ponaša z eno Michelinovo zvezdico. S seboj smo imeli steklenico Urbajsove ekodinamične kapljice in jo spili skupaj s šefom Guidom (ki ni ravno velik oboževalec slovenskih vin). Bil je navdušen.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin