#dopustujdoma
Četrtek, 27. 4. 2017, 4.45
3 leta, 11 mesecev
Penzion Sinji vrh: lokalna kuhinja na planinski postojanki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,88
Gostišče na slikovitem Sinjem vrhu je v zadnjem obdobju doživelo nekaj sprememb; upamo si trditi, da na bolje.
Skoraj šest let je minilo, odkar smo obiskali penzion visoko nad Vipavsko dolino. V tem obdobju se je v lokalu marsikaj spremenilo, če drugega ne, je del stare ekipe zamenjal mladi rod z novimi prijemi, z novimi pogledi na turizem in, kar nas bolj zanima, z novim pogledom na kulinariko.
Penzion Sinji vrh
Kovk 19a, 5273 Col
Telefon: 05 364 96 08
Še vedno je na Sinjem vrhu, več kot 1000 metrov nad morjem, to se v jasnem vremenu svetilka v ozadju, Karitasova slikarska kolonija. Še vedno imajo majhen bazenček, še vedno je penzion vsaj toliko kot kulinarična tudi planinska postojanka, čeprav se z avtom ali motorjem, kot je tudi priljubljeno, lahko pripeljete do vrat. In to dobesedno. Naj priznamo, da v penzionu nismo prespali, smo pa opazili, da so cene prenočišč, kjer ob izjemnem razgledu ponudijo še zajtrk, znosnih 30 evrov.
Spektakularni razgled z dvorišča. Ko v zraku ni toliko meglic, se menda vidi vse tja do Benetk.
V obdobju starega gospodarja je bil Sinji vrh znan po jotah, golažu in obilnih kosilih, ki so bila sestavljena iz dveh mesnin in kopice prilog. Jasno, imeli so nekaj žganic, kakšen čaj in narezke. Še vedno je mogoče na tak ali drugačen način dobiti vse to, obenem pa se vse skupaj spreminja, in to na način, ki je v Sloveniji doma pri mladih iznajdljivejših gostilničarjih.
Na mizi skoraj ni sestavine ali jedi, ki ni povezana z okoljem, v katerem malicate. Večino stvari pridelajo na kmetiji, ki je oddaljena kakšna dva kilometra stran, je bil ponosen mladi šef, ta v sodelovanju s kuharico tvori udarni tandem, ki mu pomaga preostali del družine.
Opozorilo, ki gosta podzravi na vhodnih vratih, je sicer starejšega datuma. Ali še velja, nismo preverjali.
Začeli naj bi z žganicami, še posebej so ponosni na zeliščno, ob tavžentroži pa imajo še borovničke. Za izbirčne je na voljo tudi peneče vino, ki ga, kot vsa vina v njihovi kleti, pridelujejo spodaj v dolini na vipavskih kmetijah. Penina je doma pri biodinamični Guerili. Preostali vinarji so Sv. Martin, Tilia, Pasji rep, Lepa Vida in seveda Krapež, ta poleg merlota in laporja prispeva še odprta merlot in beli pinot. Po zeliščih smo pili torej beli pinot, pri mesninah modri pinot Tilia, na koncu, ob sladicah, pa so našli še portovec. Je v hribih pri nas še kje boljša ponudba?
Prva tolažba za lačne trebuhe: rižota s šparglji in koprivami
Dokler ne narežejo hišnega narezka, je bilo treba poskusiti rižoto, ki jo v tem letnem času skuhajo s šparglji in koprivami, nanjo pa naribajo še malo sira. Če ste vegetarijanci, je to zanimiva ideja za te dni. Mesojedci pa smo bili več kot zadovoljni tudi z narezkom, ki je sledil. Majhne doze vsega, kar je v shrambi: recimo muflonova salama, pa domači prašič, ki je prispeval panceto, šunko, pršut in salamo. Mlečni del narezka so bili mlad in zorjen sir ter skuta, s kruhom pa je sodelovalo še nekaj orehov in vloženi čemaževi popki.
Kolikor je lep, je bil tudi dober. Narezek, namreč.
Ob našem obisku sta bili nared čemaževa in goveja juha, golaž in joto imajo namreč bolj pozimi. Odločili smo se kar za klasiko, govejo, ki se je zdela mogoče malce premastna, bila pa je vsekakor vroča, kot se spodobi. Za glavne jedi so napovedali svinjino in jagenjčka, naše omizje pa se je odločilo za presenetljivo mehak jelenov hrbet in mlado govedino. Prilogi sta bili v obeh primerih enaki: špinačni štruklji, pražen krompir in zabeljen grah. In seveda zelena solata, zabeljena s čemažem in fižolom.
Z divjačino vsekakor znajo, jelenov hrbet je bil izjemno mehak.
Treba je zapisati, da so porcije nekaj manjše kot pred leti, čeprav še vedno več kot zadostne, da se človek nasiti. Cene so ljudstvu dosegljive, za kakšnih 20 evrov na osebo dobite meso s prilogami, juho in sladico, kosila pa so seveda še nekaj cenejša. Je pa treba poudariti, da so najbolj nasiten del menija sladice. Izredno bogati orehovi štruklji z veliko žlico prepraženih drobtin in sladek (kislih naše omizje ne mara preveč) jabolčni zavitek. V primerjavi z obedovanjem v tradicionalnih turističnih centrih v Ljubljani, na Obali in Gorenjskem za bogato in okusno kosilo na Sinjem vrhu vsekakor nismo veliko zapravili. Po slike, kape in rokavice, ki jih prodajajo, pa pridemo drugič.
Povzetek
Penzion Sinji vrh nad Colom je malo turistična kmetija, malo slikarska kolonija in malo planinski dom. Jedača v teh hribih dobiva vse bolj sodobno podobo, pa ne govorimo o kreativnih jedeh, ampak o lokalnih, sledljivih sestavinah, ki prevladujejo v ponudbi divjačine in domačih mesnin ter sezonske zelenjave in zelišč.
Vinska karta je kratka, a takšna, kot mora biti. Šest ali sedem lokalnih vinarjev, ki ustvarjajo ponudbo od penin prek tako lahkih kot strukturiranih belih vin vse do rdečih kapljic različnih jakosti.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
