Nanoški sir že šesti zaščiteni slovenski proizvod v EU

To pomeni, da morajo vse faze pridelave in predelave kmetijskega proizvoda potekati na določenem geografskem območju, saj sta kakovost in značilnost proizvoda posledici vpliva določenega geografskega okolja. Zaščiteni tudi istrsko olje, prleška tünka, belokranjska pogača, idrijski žlikrofi in prekmurska gibanica Na ravni EU obstajajo tri različne oznake za zaščito kmetijskih pridelkov in živil - poleg označbe porekla še geografska označba in označba zajamčena tradicionalna posebnost. Nanoški sir je že šesti registrirani slovenski proizvod pri Evropski komisiji. Doslej so bili registrirani že ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre (zaščitena označba porekla), prleška tünka (zaščitena geografska označba), belokranjska pogača (zajamčena tradicionalna posebnost), idrijski žlikrofi (zajamčena tradicionalna posebnost) in prekmurska gibanica (zajamčena tradicionalna posebnost).

Nekoč izključno iz ovčjega mleka Sir so na planoti Nanos, po kateri je dobil tudi ime, pridelovali že v 16. stoletju. V preteklosti so ga na nanoški planoti izdelovali izključno iz ovčjega mleka. Ker se je po drugi svetovni vojni delež ovc zelo zmanjšal, so izdelali tudi manj sira. Ustni viri navajajo, da je bilo nanoški sir nazadnje mogoče dobiti v Trstu leta 1954.

Nanoški sir so začeli leta 1986 znova izdelovati v Mlekarni Vipava. Zaradi pomanjkanja ovčjega mleka ga zdaj izdelujejo iz kravjega mleka. Za območje izdelovanja nanoškega sira je značilno prepletanje sredozemskega in celinskega podnebja, podnebje in prevladujoča kraška tla pa se kažeta tudi v kakovosti paše in pridelavi krme.

Intenzivna rumena barva zaradi beta karotena v mleku Mleko za proizvodnjo nanoškega sira se odlikuje po visoki vsebnosti beta karotena, zato je nanoški sir intenzivno rumene barve. Zaradi specifične mikroflore vinorodnega območja, kjer se nahajajo zorilnice sira, se po dvomesečnem zorenju sira izoblikuje poseben, pikanten okus sira, ki je značilen za nanoški sir.