Mendoza – puščava, kjer gojijo trto

Ko obiskovalci zagledajo to pokrajino, so presenečeni, da tam sploh kaj raste, kaj šele svetovno znano vino. Prašna, suha pokrajina, kjer skoraj nikoli ne dežuje. Povprečna letna količina padavin je dobrih 20 centimetrov. Zrak je suh, vlažnost med 40 in 60 odstotki, kot se za puščavo spodobi. Mednoza je suha kot poper. Andi, ki se razprostirajo na robu pokrajine, ulovijo prav vse padavine, tako da na planoti ne dežuje.

Toda ko so tja prispeli španski konkvistadorji, so sredi puščave v Mendozi odkrili zeleno in rodovitno pokrajino. Za to je bilo krivo ljudstvo Huarpe, eni prvotnih prebivalcev Argentine, ki so spoznali, da se zemlja Mendoze z malo vode spremeni v rodovitno. Zato so postavili sistem namakalnih kanalov, tako da so z vodo iz rek lahko namakali polja. Prav vrhunska namakalna tehnika je dala slutiti, da je bilo to območje nekoč srce inkovskega imperija. Z namakalnim sistemom lahko regulirajo pretok vode, saj so reke, ki pritečejo iz Andov, polne vode le spomladi in del poletja, ko se tali sneg. Vsaka farma in vinograd imata posebna vrata, s katerimi lahko regulirajo dotok vode. Namakalni sistem v Mendozi še danes temelji na starem indijanskem sistemu in še vedno nosi vodo tako ljudem kot trtam.

Kot rečeno: ko v puščavo enkrat napeljete vodo, je to rodovitni raj. Še posebej za trto, saj zagotavlja enkratno kombinacijo puščavskega podnebja z vročimi dnevnimi temperaturami in hladnimi nočmi, predvsem v času zorenja grozdja. Kmalu so ugotovili, da je ta pokrajina idealna za sicer težavno sorto iz juga Francije – malbec. Ta je postal sinonim za argentinska vina. Sorta je dovzetna za plesen, v suhem puščavskem okolju Mendoze pa plesen preprosto ne uspeva. Zato pa se bohoti malbec. Sprva je bila to edina sorta Mendoze, v zadnjih letih pa so začeli saditi tudi druge rdeče sorte, ki so prav tako uspešne na svetovnih trgih.