SiolNET. Trendi Kulinarika
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

La Subida: prestižno in obilno v Brdih

3

termometer

Če hočete v Brdih poleg kmečkih turizmov in vinskih kleti občutiti tudi nekaj prestiža, ste na pravem naslovu v La Subidi.

Ko smo prvič "napadli" gostilno ali bolje kar gostinsko-rekreativno hotelski kompleks slovenskih lastnikov na italijanski strani Brd, se pravi v Colliju, smo bili povsem iz sebe. Prvič zato, ker smo v tistih prazničnih dneh po zvezah sploh dobili mizo, in drugič zato, ker je bila hrana v tistih časih v nasprotju s klasično slovensko pravi balzam za naša telesca.

La Subida Via Subida 52 34071 Cormons (Krmin) Italija

Telefon: +39 0481 60531 elektronska pošta: info@lasubida.it

Zaprto v torek in sredo.

V nekaj letih se je veliko spremenilo – meje so se dokončno porušile, La Subida je dobila nove sobe, pri Michelinu pa so ji poleg ocen za prijaznost dodali še zvezdico za kakovost hrane. Skratka, najvišja raven ponudbe, čeprav moram priznati, da niti konjev, ki se sprehajajo po posestvu, niti motorčkov, ki jih posojajo za obhode vinske pokrajine, niti ekskluzivnih soban niti teniških terenov niti bazena še nisem preizkusil. Ampak časa je še dovolj in najprej je treba nekaj pojesti, saj prazna vreča (kot je znano) ne stoji pokonci.

Tistega večera je bila gostilna, kot običajno, spet polna. Poleg Italijanov so malicali še Nemci, Avstrijci in kakopak Slovenci. Naftni baron, ki posluje z Balkana na razviti zahod, mi je (na obvezni cigareti v avli) potožil, da je kakovost padla. Za "michelinko" naj bi imeli preveč prometa. Seveda, sosednji Aquila d'Oro, ki deluje s štirimi mizami na večer, je veliko bolj ekskluziven, toda ali ne pomeni večje kakovosti tudi stalno kuhanje za nove in nove goste? Bomo videli … Kot že nekaj let so tudi ta večer ponudili parmezanovo liziko (ki je v Sloveniji dobila toliko posnemovalcev) skupaj s kozarcem penine bratov Buzzinel. Degustacijski meni, ki ga je po mojem mnenju najbolje naročiti, je obetal 60 evrov stroškov na osebo, a je, še preden smo lahko naročili Jermannov Capo Martino 1998, že zagotavljal pozdrav v obliki jelenove paštete s polento.

Sledil je lokalni (Gigijev) pršut, ki ga z violine režejo kar pred mizo, a porcija ni velika in rezine so tako sladke, da bi ga lahko jedli do jutra, ampak načrt velike ekipe natakarjev v polni gostilni je drugačen. Žepki ali bolje mošnjički, ki so polnjeni s kombinacijo orehov, hrušk in sira, plavajo v kapljici bezgovega soka, zraven pa je nekaj kolobarjev ocvrte čebule. Zanimiv in učinkovit recept. Podobno kot rožičeve testenine s pegatko in suhim sadjem, posute s sirom. Še ena topla predjed so tortelini z zelišči, sirom in brokolijem. Ne smemo pozabiti na dišeče taljatine z jelenom in rožmarinom, zadnja predjed pa so bili simpatični mini bučni njoki s špinačno omako in nežnim sirom. Morda bi bile porcije lahko nekoliko manjše, a vprašanje, kaj zahteva publika, je zdaj, ko so časi slow food prehrane, že malce mimo. Mi smo se po Jermannu lotili Gravnerja in njegovega cuveeja rosso letnik 1997.

Mimogrede, pri Subidi lahko dobite res vrhunska vina po neverjetno nizkih cenah: Vina iz Brd, pa tudi ekološka in ekodinamična proizvodnja ima veliko nižje cene kot v trgovinah v Ljubljani, Trstu ali Vidmu. Če se hočete do sitega naužiti Gravnerjevih eko vin, so ti kraji res lepa priložnost. Rosso se je srečal najprej z nemajhno količino pred mizo narezanih kosov telečje krače, zraven sta se naslonili kepi praženega krompirja in ohrovta, vse skupaj so polili z redko omako iz korenja, čebule ter raznih zelišč in začimb.

Težka hrana, ni dvoma. Zavedajoč se tega dejstva so nam takoj po teletini prinesli sorbet iz domačega kisa, ki ga lahko dobite po celi Sloveniji in ga radi ponudijo tudi za domov. Ampak sorbet je imel v sebi celo nekaj več, morda zaradi lahkosti, ki je presekala obilno hrano, ali zaradi žlahtnega okusa, ki ga sorbeti največkrat nimajo. A piknik se je brez sramu nadaljeval še z eno glavno jedjo. To je bil jelen, narezan na nekakšno taljato. Vseeno veliko lažja hrana kot krača, ne glede na prilagojeno lovsko omako z brusnicami in hruškami.

Da bi bila mera polna in da bi v skladu s starim rekom bik šel za štrikom, smo se spustili še v intervencijo s hišnimi siri. Prvi s koromačem, drugi ala gorgonzola, tretji s poprom in četrti svež so se (skoraj brez kruha) pomazali z medom in slivovo marmelado. Smo se najedli preveč? Ne, dokler nismo poskusili jesensko obarvanih sladic – nekakšnega čokoladnega pudinga z granatnimi jabolki, kivijem in pomarančo. Ali pa kostanjeve kreme, v kateri so pomočeni oreščki.

Povzetek

La Subida ima vse manj kreativno kuhinjo, vedno bolj jih vleče v lokalne vode, pa tudi količine hrane so razmeroma obilne.

Vinska karta je izjemna, poudarek je na sodobnih italijanskih in slovenskih vinarjih. Nekaj je tudi drugih evropskih etiket, a osnova so eko vinarji.

Ocena

Ocena gostilne: 5

 

 

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin