Krompir imamo radi, če je pražen

O praženem krompirju znajo vsekakor največ povedati v Društvu za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. Zato smo naredili intervju s članom društva, Boštjanom Zrimškom.

Pozdravljeni, Boštjan Zrimšek, član Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. O samem krompirju smo že pisali, zato vam bom zastavil predvsem nekaj vprašanj o delovanju vašega kulinaričnega društva. Začniva pri samih začetkih. Kdo, kje, kdaj in tudi zakaj, se je sploh spomnil, da bi ustanovil Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi?

Na nekem sprejemu okoli novega leta 2000 v vili Podrožnik se je v krogu, kjer smo med drugimi dobrotami jedli tudi pražen krompir, razvila debata o tem, kako je ta v primeru z drugimi jedmi izrazito podcenjen, saj ga v bistvu nesramno uporabljajo kot prilogo k drugim jedem, namesto, da bi sam predstavljal glavno jed. Prvi predsednik Jure Lenard in Aleš Vest sta takrat ugotovila, da je treba temu napraviti konec in da kaže v ta namen ustanoviti združenje, ki si bo prizadevalo, da pražen krompir pride do veljave, ki mu pripada.

Testiranje potencialnega članstva na ljubljanski tržnici, kamor se poda ob sobotah vsaka urejena oseba, je potrdilo, da bi za tako društvo vladal velik interes, nekaterim ljudem so se ob razgovoru o praženem krompirju orosile oči, skoraj pa niso naleteli na človeka, ki bi bil do praženega krompirja indiferenten. To nas je utrdilo v prepričanju, da je treba z idejo nadaljevati.

Pri piljenju statuta je bilo že več udov, pojavil se je redoljubni Cic, ki je spravil statut v bolj urejeno stanje, veliko smo delali v gastronomski garaži pri Mojču, največ pa v gostilni pri Pavli, ki nas je sprejela za svoje in se je takoj, ko so pričeli sprejemati nove ude, vpisala v društvo in nosi častno številko 9 in to takrat, ko so nas imeli še za bolj ubrisane, kot smo v resnici.

Društvo je bilo ustanovljeno 23. maja 2000, ko je pet ustanovnih članov izvedlo občni zbor. Zaradi dolgotrajnih usklajevanj s stališči državne uprave, ki se ni strinjala s predlogi nekaterih statutarnih členov, kot na primer, da se članstvo lahko deduje, ker se po genetskih raziskavah deduje tudi nagnjenost do praženega krompirja ipd., se je pet ustanovnih udov ponovno sestalo, tokrat pri Pavli 29. septembra na izrednem občnem zboru in sprejelo dopolnjen in popravljen statut, ki ga je država nato potrdila 14. novembra leta 2000.

Nove ude so tako lahko pričeli vpisovati v začetku leta 2001 in izkazalo se je, da so doživeli tako silovit pritisk novega članstva, da so komaj sproti tiskali izkaznice. Tako je lahko že jeseni prišlo do prvega svetovnega festivala v Mokronogu, ki se ga je kljub deževnemu vremenu udeležilo kakih 300 udov. Pripeljali so se z muzejskim vlakom in javno uvedli jedilnik, pražen krompir kot glavna jed in pečen vol kot priloga.

Osnovna ideja vsega delovanja je bila, da se društvo trudi za totalno promocijo praženega krompirja, ne samo v kuhinji in za jedilno mizo, temveč tudi v kulturi in gospodarstvu, turizmu in tako naprej. Poleg gastronomskih društvenih prireditev, kjer je bil gonilna sila Drago Bulc, ob nenehni podpori Slavka Adamljeta in Zdravka Mastnaka, ki je »kriv«, da je postal cviček naša kultna pijača, gre tudi za številne lokalne prireditve, ki se jih udeležujemo bodisi kot društvo ali kot posamezniki.

Tu je treba omeniti zlasti njivo Društva v Sneberjih, kjer se nekateri družimo ob pridelovanju krompirja. Tudi strokovne ekskurzije, (bilo jih je kar nekaj: v Peru, na Češko, Kanalske otoke, Galicijo in na Murter) v veliki meri prispevajo k popularizaciji ideje.

Seveda pri vsem delovanju društva ne gre samo za gastronomsko, materialno plat, poleg tega gre tudi za poezijo in poetiko praženega krompirja, kar sta z društveno himno pričela Mojmir Sepe in Dušan Velkaverh, nadaljevali pa naš Luj Šprohar, pa Domicelj, nato še Predin. Gre za literaturo, kjer je s pesmimi o krompirju pričel že Valentin Vodnik in za njim kar nekaj ljudskih pesnikov. V filozofskem smislu je zapičil pero tudi naš Marjan Paternoster, ki je objavil nekaj svojih filozofskih misli v našem Uradnem listu. Uspešno literarno delo je že naš statut. Ta se je že pojavil v obliki učnega gradiva na filozofski fakulteti in izšel bo v poljudno znanstveni knjigi o krompirju. Gre tudi za kiparske dosežke, kjer je akademski kipar Peter Mali oblikoval koloradskega hrošča in še nekaj plastik na temo krompirja.

Baje vaše društvo danes šteje že okrog 1.000 članov. To je, za društvo, kar dokaj velika številka … Kdo se lahko pridruži vašemu društvu, so kakšni pogoji? Kakšne so osnovne naloge člana društva? In ker je med vami nekaj znanih Slovencev, pravih veseljakov, sklepam, da zna biti v takšnem društvu predvsem veselo?

Večina informacij je objavljena tudi na naši spletni strani www.krompir.si. Vsekakor pa so pogoji za članstvo trije glavni: • da enkrat tedensko na javnem kraju ali v družbi vsaj treh oseb jé pražen krompir s poljubno prilogo, • da v društvu ne govori o politiki ali poslu, saj smo pred krompirjem vsi enaki, • da promovirajo društvo, se udeležujejo dogodkov in s svojim delom (kuhanjem) prispevajo k razvoju praženega krompirja kot samostojne jedi.

Ja, veliko udov je znanih Slovencev, veliko več pa je preprostih ljudi. Vse nas pa druži le eno: ljubezen do praženega krompirja, zato ne delamo nikakršnih razlik. (Mogoče bi lahko pomembnost članov ocenili le po obsegu trebuha, kar pa je težje merljivo in povzroča sume o preferiranju moških, čemur bi gotovo naše vrle udinje oporekale.) Če obiščete kak festival praženega krompirja (ki postaja že evropsko priznan), boste videli, da smo pravi veseljaki, ki se radi zberemo ob dobri jedači, pa tudi dobra pijača ne sme manjkati.

Pustimo za trenutek veselje ob strani. Člani društva tudi trdo delate … Kakor si že omenil, imate tudi svojo njivo, na kateri pridelujete lasten krompir? Kakor sem bral, ste predvsem hoteli ugotoviti, katera vrsta krompirja (na svetu obstaja okrog 3.000 vrst različnega krompirja) je najboljša za praženje? Vam je uspelo? Ste ugotovili, raziskali, kateri krompir, ki raste na slovenski zemlji, je najboljši za praženje?

Imamo njivo v okolici Ljubljanskega BTC-ja v Sneberju, kjer se družimo in skupaj okopljemo in poberemo pridelek. Letos smo na njivi pridelali 26 sort (skupaj preko 500 kilogramov) tega prečudovitega gomolja, ki je bil prinešen iz Češke, Japonske, Peruja, Madžarske in Semenarne Ljubljana.

Skladno s festivalom poteka tudi ocenjevanje sort krompirja, katerega rezultate potem predstavimo na festivalu. Lani je to bil krompir Manitou, ki ga pa še ni moč dobiti na policah v trgovinah. Drugi najboljši že vrsto let pa je krompir iz sorte Agata, ki pa se ga tudi hitro razproda. Ljubitelji pravega krompirja se res posvetijo izbiri prave sorte, ki naredi pražen krompir še boljši - poleg malih skrivnosti, ki jih vsak kuhar ali kuharica drži zase, seveda.

V skorajda desetletju obstoja ste vsako leto organizirali tudi svetovni festival praženega krompirja. Prvi festival je bil leta 2001 v Mokronogu, lanski pa je bil v Prekmurju, v Beltincih, po ocenah pa se ga je udeležilo že skorajda neverjetnih 10.000 ljudi. Na festivalu, ki je potekal pod geslom Za domovino, s praženim v Beltince!, je okrog 40 slovenskih (med njimi 19 tujih!?) gostincev oziroma kuharskih ekip predstavilo okrog 40 vrst praženega krompirja. So ti festivali namenjeni predvsem promociji praženega krompirja ali imajo tudi kakšno drugo funkcijo?

Festival praženega krompirja je naš letni dogodek, ki je namenjen tako udom, kot tudi vsem ljubiteljem praženega krompirja, ki še niso naši udje in to želijo postati. Vsekakor je ta dogodek pomemben za promocijo Slovenije, naše kulture in hrane. Ker se dogodek seli iz pokrajine v pokrajino, tako promoviramo tudi lokalni turizem in gostinsko ponudbo. Pražijo znane gostilne, gostilne, ki imajo svoj recept za pripravo praženega krompirja in tudi društva in posamezniki, ki želijo svojo mojstrovino pokazati drugim. Naj povem, da je pražen krompir vedno deljen brezplačno! Lanski festival je bil izjemen v vseh pogledih. Sama organizacija je bila pod okriljem vasi Lipa pri Beltincih. Moram jih pohvaliti, zelo so se izkazali, Jože Ferčak je z ekipo preko 150 ljudi pripravil izreden dogodek in bo letos, v Črni na Koroškem zelo težko presežen. Korošci so zatrdili, da znajo! Vabljeni torej prvo soboto v septembru v Črno na Koroškem.

Dogodek postaja zelo mednaroden. Poleg pražilcev iz drugih držav imamo vedno več obiskovalcev iz tujine. (Glas se po Evropi in drugod širi skladno z odličnim vonjem praženega krompirja.) Islandci so redni gostje, prav tako avstrijski kolegi, Čehi, Madžari in Hrvatje. Ne smem pozabiti tudi posebnih ekip iz Švedske in Velike Britanije.

Pražen krompir, kot ga poznam in predvsem poznajo mame in babice, je bil »železna srajca skorajda vsakega nedeljskega kosila«. Saj veste, goveja juha z rezanci, pražen krompir, meso, solata in na koncu še sladica. Pražen krompir je bil narejen zelo asketsko, če smem tako reči; na svinjski masti sta se prepražila čebula in krompir, ki je bil pred tem obvezno kuhan z olupki. Sedaj se zdi, da pa je kuharskih receptov praženega krompirja z različnimi dodatki vsak dan več. Vaš komentar …

Ja, kot je rekel gospod Henry Ford ob izdelavi prvih avtomobilov: »Ni važno kakšne barve je, samo da je črn«. Podobno bi opisal pripravo praženega krompirja: krompir mora biti predhodno skuhan, potem pa pražen na masti ali olju skupaj s čebulo. Vse ostalo pa so dodatki, ki si jih naši umetniki izmislijo sami. Tako iz osnovne jedi nastajajo prave umetnije, na primer pražen krompir z jurčki, z gosjimi jetrci, s kolerabo, »Grenadir Marš«, »Bubbles and Squeak« - s kislim zeljem, na kitajski način, z blitvo, z nojem, s klobaso, s kislo smetano, z orehi ... s čimerkoli, le da je »osnova« znana.

Koliko receptov ste že zbrali, nekje sem naletel na številko 160? Lahko kmalu pričakujemo tudi izdajo kakšne knjige z najbolj priljubljenimi vrstami, različnimi recepti praženega krompirja?

Da, knjiga je v pripravi. Zbiramo recepte, saj so se v desetih letih tudi kakšni založili. Razmišljamo, da bi izdali manjšo knjižico, kjer bomo izdali vsaj kakih petdeset receptov. Seveda bo to delna izdaja, saj je interes za nakup že sedaj velik. Ljudje imamo pač radi pražen krompir, zakaj ne bi naredili to nedeljo kakšnega posebnega?

O praženem krompirju, če se ne motim, prepeva tudi Zoran Predin. Za potrebe vašega društva pa je Dušan Velkavrh spisal celo himno. Njeno besedilo je takšno: »Sladko je vince in hladen je pir, toda najboljši je pražen krompir. To ni ne maslo, ne sadje ne sir, to je, prijatelji, pražen krompir. Vseh sort jedače bolezni so vir, nam trdno zdravje da pražen krompir. Tu smo se zbrali in našli svoj mir, zdaj ko nas združil je pražen krompir.« Himno lahko poslušate na spletni strani vašega društva, mene pa zanima, če se za himno »skriva« kakšna zanimiva zgodba?

Če je himno naredil par največjih glasbenih umetnikov v Sloveniji, potem to itak ni kar tako. Seveda je zgodba povezana s himno. Predlagam pa naslednje: tako Dušan kot Mojmir sta zelo aktivna člana na naših dogodkih. Vprašajte jih osebno, saj vam bosta z veseljem odgovorila.

Naj počasi zaključim tale intervju gospod Boštjan Zrimšek. Zdi se, da je pražen krompir, ta kulinarična specialiteta, prerasel v pravo turistično znamenitost? Ste pričakovali, da se lahko zgodi kaj takega? Kakšni bodo naslednji koraki društva, kaj si želite narediti v prihodnosti, kakšni so vaši načrti?

Največji projekt bo ugledal svetlobo 25. maja v Šenčurju pri Kranju. Šenčur pri Kranju je že od nekdaj znan po največjih pridelovalcih krompirja, zato bo tam postavljen prvi svetovni spomenik, posvečen krompirju. Ravno krompir, ki ga je v naše kraje prinesla Marija Terezija, nas je rešil pred lakoto. To je bil zelo pomemben mejnik v slovenski zgodovini. Spomenik krompirju je rezultat dela ožje ekipe v društvu, ki je v nekaj letih izpeljala zahteven projekt. V resnici pa bi morali ta gomolj hvaliti od vekomaj.

Vsekakor so naše aktivnosti presegle delo nekaj zanesenjakov in zahtevajo odgovorno ekipo, ki profesionalno vodi društvo. Gotovo bomo v prihodnosti navduševali ljubitelje praženega krompirja z raznimi projekti in naredili promocijo prave slovenske hrane, katere izročilo in pomembnost moramo skrbno čuvati za naše potomce.