Kempinski ̶ Fleur de Sel: pri portoroških rekorderjih

Restavracija v hotelu Kempinski je namreč cenovno še bolj oddaljena od povprečja kot njihove hotelske sobe. Soliden ambient, vrhunska ponudba in prijazno osebje. In to kljub temu, da sredi Portoroža slovenščina v objektih nekdanjega hotela Palace še vedno ni povsem uradni jezik. A šef strežbe, ki je izvrsten sommelier, je domačin, njegovi pomočniki pa so v glavnem angleško govoreči Nemci. In glede na šefa strežbe so tudi vina naša najmanjša težava tistega večera. Ali pa obratno ̶ izjemna vinska karta ima tako visoke cene, da recimo hišni merlot Movia seže prek 80 evrov. Pa je še poceni. Gravner stane skoraj 200, vina, ki jih celo v (pre)dragi Ljubljani pijemo po 20 evrov, se tukaj pomaknejo v območje treh številk. Najdražja Krugova penina stane 5000 evrov, Margoux pa 2500. Ampak nekako se znajdemo, malo priškrtnemo pri hranah in malce dodamo pri pijačah. Razigranega Pol Rogerja strežejo po kozarcih, omenjena Movia je rešitev v sili in čeprav se dolgo odpira, na koncu dobimo nekaj, kar je skoraj veliko vino.

In kaj smo jedli? Najprej smo se lotili specialno zorjenega kraškega pršuta, opremljenega s frnikolami melone in čičerike. Na drugem krožniku sta bili v kocke oblikovani morski solati, ena bolj s kalamari, druga bolj z dagnjami in papriko. Mogoče je dobiti tudi prav posebej pripravljene karpače, pa tudi kapreze (caprese), ampak nam se je zdelo, da bi kombinacija, ki vleče na Kras in na Obalo, morala ustrezati. Še posebej zato, ker so imeli v naslednji fazi ob ribji juhi tudi lokalne bobiče. Če smo jih pri Baladurju ali v notranjosti Istre že jedli tudi za manj kot tri evre, je tu krožnik 11 evrov.

A krožnik je malce drugačen, jušno osnovo (v kateri se je kuhala prašičeva kost) posebej dolijejo pri mizi v krožnik, kjer ob testeninah in drugih sestavinah kraljuje koruza. Bobiči so bolj sladki kot navadno in šef strežbe vneto ponuja poper … Zatem se lahko dobi kopico posebej pripravljenih rižot in testenin. Predvsem na morski osnovi, še vedno pa imajo tudi tartufe z rižoto. Konec koncev smo v Istri. Imajo pa tudi raviole, ki so jih ročno napolnili z mešanico zelenjave, gorgonzole in divjih belušev. Beluši so poleg popra, ki ga streže natakar, rdeča nit večera, čeprav bi jih lahko tudi pogrešali.

Tudi pri glavnih jedeh, kjer ob zanesljivem izboru rib kraljuje piranski brancin, ki je plaval v morju družine Fonda. Dodajo mu nekakšen spomladanski zvitek z jajčevci in nekaj kaviarja. Brancin je zmagovalec, dodatki pa bi bili lahko manj pompozni. Nato se med jelenčkom in piščančkom odločamo za argentinski zrezek, ki ima po tradiciji veliko težko in "hudo" komercialne krompirjeve solatne dodatke. Je pa okusen, dobro in krvavo pripravljen ...

Sladica? Ni dvoma, za bikom prihaja štrik in račun, ki mu v naših krajih ni para. Ampak potrebno je poudariti: moštvo, ki ima za slaščice posebnega francoskega slaščičarja, si zasluži vse pohvale. Poseben creme brulee v kombinaciji s figami je za našo sceno prijetno presenečenje. Kombinacija kavice in solnega cveta pa celo več kot to. Škoda, da na kozarček ponujajo zgolj koprski muškat, ki ne doseže preostalih sestavin, ostala sladka vina gredo zgolj na steklenico, 450 evrov za manj kot štiri kozarčke Chateau d'Yguem pa nimamo in ne damo. Upajmo, da kdo ima toliko, da se v teh vse prej kot lahkih časih tekočine v hotelski kleti ne bodo preveč dolgočasile. Ducat želejčkov ob zaključku nas pomiri. Ena grapica iz Brd in druga iz Alta Adigeja pa nas skoraj uspavata.

V Solnem cvetu strežejo omenjeno količino hrane za približno osemdeset evrov na osebo, na žalost pa je to pravzaprav cenejši del večerje. Vendar kakovost hrane in osebja nista niti za hip vprašljiva. Na Obali je malo primerljivih obedovalnic. Škoda je le, da smo morali naslednji kozarček vina spiti čez cesto v vinoteki, kjer je vseeno moč posedeti veliko dalj časa in dobiti tudi nekaj cenejših tekočin.

Povzetek

Restavracija v Hotelu Kempinski Palace nudi solidno kombinacijo morske in istrske hrane, z dodatkom vsega razkošja, ki naj bi ga ponujali v tem ambientu. Če bi se od teh zahtev samo za korak, da ne rečem evro, odmaknili, bi imeli več gostov in bi lahko dali več od sebe. V vsakem primeru imajo vse pogoje, da postanejo najpomembnejša restavracija v tem delu sveta.

Vinska karta je izredna. V tujih vrstah jim manjka zgolj nekaj etiket, pri naših imajo praktično vse. Vprašanje pa je, če lahko sodoben gost še lovi pretirane cene.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.