Hram Gorjan: pica in ražnjiči za ameriške reprezentante

Znano je, da so naši trenerji in ameriški skakalci zelo povezani, Hram Gorjan v bližini Komende pa naj bi v zadnjem obdobju skrbel tudi za prehrano ameriških fantov. Najlažje je bilo stvari preveriti kar tam, a je od konca sezone do preverbe preteklo kar nekaj časa – vedno je prišlo nekaj vmes, nazadnje, recimo, kmetijski sejem, ob katerem zaradi silne gneče zaprejo vse bližnje in okoliške ceste.

Prejšnjo nedeljo se nam je vseeno uspelo prebiti v lokal, ki ni ne picerija, ne gostilna, ne bistro in ne bife. Gre za slovensko posebnost, v Trzinu je podobna na primer picerija in špageterija Da Mattia, ki ob picah prav tako streže marsikaj, a ima veliko boljšo vinsko karto in, če drugega ne, tanjše, bolj po italijansko pripravljene pice. Gorjan je medtem bliže fužinskemu Jurmanu …

Hram Gorjan je tipično slovenski predvsem pri objektu, ki je očitno nastal iz manjše zgradbe, potem pa so mu, kot to znamo pri nas, dodajali nove in nove prizidke, nazadnje, se zdi, še lesen vrt, ki stoji kar sredi parkirišča. Veliko jedcev potrebuje veliko prostora in človek mora biti iznajdljiv.

Na nedeljo našega obiska je bil lokal lepo napolnjen. Nekaj skupin in nekaj družin, veliko razposajenih otrok, za katere imajo na dvorišču igrala. Ob šanku sta se mešala radio in televizija, že ob vhodu pa so ponujali kosilo za devet evrov. Poceni, ni kaj, zdi se, da je vse prirejeno za tiste, ki bi radi jedli veliko in poceni.

Na jedilnem listu imajo pice vseh vrst in jedi z žara vseh vrst. In ko rečemo z žara, je treba vedeti, da ne gre zgolj za srbske specialitete. Sploh ne, ob ražnjičih, čevapčičih in pleskavicah vržejo gor tudi kalamare, postrvi in celo orado. Jasno, na svojem mestu je tudi prebranac, kak kos piščanca, medtem ko sir in rakce ocvrejo, ponujajo pa še girice in lazanje, špagete, kotlete ali zrezke.

Hladnih predjedi nimajo, zato smo začeli z govejo juho. Močna, skoraj oranžna barva je namigovala na marsikaj, v vsakem primeru pa v ne prevročem napitku ni bilo veliko začimb, korenja ali kakih koščkov govedine. Še bolj smo bili razočarani nad utrujenim kruhom. Kar mojster moraš biti, da v lokalu s takšnim prometom najdeš suh kruh, še posebej, ker bi ga lahko ne nazadnje lahko v veliki krušni peči pekli iz testa za pico.

Dilema, kaj pojesti v naslednji fazi, je bila velika. Zdaj, po bitki, ko je lahko biti general, naj rečemo, da bi bilo gotovo najbolje naročiti jedi z žara. A tisto popoldne še nismo bili generali in smo naročili pico s paradižnikom, mocarelo in šunko. Testo je bilo malce predebelo, tudi sira bi moralo biti vsaj pol manj, šunka bi lahko bila nadrobljena, paradižnik pa paradižnik.

Kar malce žalostno je, da se je iz hotela Medno izselila ena od najboljših picerij, kar jih je bilo najti v naših krajih – menda so Neapeljčani zdaj odprli svojo poslovalnico v Nemčiji. A za tiste, ki si želijo poskusiti pravo pico, in to velja tudi za picopeke iz Komende, naj predlagamo pico v Hotelu 2000 v Trbižu.

Kakorkoli, na drugo stran mize so ob solato z jajcem, paradižnikom, papriko, fižolom, zeljem in malce uvelo zeleno solato postavili krožnik z ocvrtim piščančjim bedrcem, z nekoliko premastnim kosom svinjske pečenke in svinjskim zrezkom s čebulno omako. Sodelovali so pražen krompir, brokoli in cvetača ter za Gorenjsko morda preveč eksotični pomaranča in limona. Pomagali smo si s Kristančičevo belo Medano (imajo še haložana, janževec, refošk in cviček), ki si ni bila ravno podobna, zato smo si preprosto rekli, da je bila pretopla.

Hram Gorjan je v teh koncih institucija z resnim poslom – imajo še dostavo hrane in vrtnarstvo, zato smo jim zaupali tudi pri sladici. Pri kosilu so ponujali skutno kocko – nekakšen poseben kuharjev pogled na gibanico – in zelo kremast tiramisu. Morda bi bilo bolje, če bi odločili za palačinke, imajo jih vseh vrst. In še to je treba reči: Hram Gorjan je poceni lokal. Za kakšnih 12 evrov se boste temeljito najedli (juha, meso, priloge, sladica), spili kozarec vina in pripadajočo vodo.

Povzetek

Velika hranilnica, ki je začela kot picerija in pikado klub. Veliki pokrovitelji športa, ki ponujajo tisto, kar nezahtevna publika najraje malica. Počasi se razvijajo in učijo in kdo ve, morda bodo čez nekaj let ena od najboljših gostiln v teh krajih.

Vinska ponudba je veliko manjša od ponudbe hrane. Medana Dušana Kristančiča, cviček, refošk, haložan in janževec so premalo za resno razpravo.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.