Gostilna Šempeter: večerja brez kopuna

Ja, v gostilno Šempeter se ne morete odpraviti kar po naključju, ker potem ne morete dobiti njihove najpomembnejše specialitete, kopuna, ki ga pripravijo zgolj po predhodnem naročilu. Škoda. A če smo že bili v Bistrici ob Sotli, smo sedli na enega najbolj nenavadno opremljenih letnih vrtov ter se lotili hranjenja in pitja.

Ja, pitja, najprej je na mizo zašla penina Svetega Petra, ki jo za hišo pripravljajo v mega zadrugi Puklavec & Friends. Malce presladko vino pa je eno redkih z drugega konca Slovenije, ob Marofu imajo namreč zbrano paleto okoličanov – Šekoranja, Kralj, Kovačič, Keltis, Emino, Istenič. Z jedilnega lista, ki je narejen kot nekakšen časopis (in je temu primerno nepregleden), smo najprej izbrali hladne jedi, ob katerih smo dobili Keltisov oranžni sauvignon. Komplicirano vino ob polovici sušene kranjske, ki jo gost nareže kar sam, za spremstvo pa ponudijo goro čebule, paradižnika in paprike na dišečem bučnem olju. V okolje istih prilog je postavljena tudi tlačenka. Za tiste, ki jim hladne mesnine ne zadoščajo, imajo na voljo tudi namaz iz prekajene postrvi.

Pri juhah smo se odločili za čemaževo s kockami kruha, ki se jim tisto sobotno popoldne ni tako posrečila, kot bi si želeli, morda pa bi na takih krajih človek tako ali tako moral jesti govejo juho. Pri Šempetru jo naredijo skoraj idealno, z rezanci in korenjem, ki ga naše občinstvo še posebej ceni v takšni juhi. Naročili smo tudi toplo predjed in čeprav so ponujali tako rezance s kokošjo kot smuča s porom in kolerabo, smo poskusili hišne svaljke (v bistvu je šlo za velike štajerske njoke) s šparglji in panceto, ki so jim dodali resno dozo sira in malce smetanove omake. Kar malce pretežka jed je srečala tudi hišno Gospodarjevo rdeče, ki ga pripravijo sosedje iz vinogradništva Kralj ekskluzivno za hišo: 80 odstotkov modre frankinje in 20 odstotkov modrega pinota. V teh krajih težko dobite boljše rdeče vino.

Vino je razumljivo ostalo tudi pri glavni jedi, ko smo se lotili fileja kozjanskega goveda in koruznih krapkov s čemažem in gobicami. Morda je bil recept kar malce preobilen in priloge premalo domišljene, a tudi polnjen svinjski file je bil iz iste, pretežke zgodbe. S čim so ga napolnili? Logično – s slanino, dodali pa so še skuto, smetano, zelišča, krompir v obliki širokega čipsa, pa še tatarsko omako za povrhu. V tej kategoriji imajo tudi zrezke in velikanskega dunajca, postrvi, lignje in vampe, ampak tega ne obešajo na veliki zvon.

Tudi sladice so govorile zgodbo o tem, da se mora človek v takšnih gostilnah najesti do skrajnosti, in mi smo seveda sledili zapovedim. Matjašičevemu muškatu je sledila tale četa: kozjanska kruhova potica s pregreto smetano, rozinami in čežano. Gibanica ala Prekmurje. Domači štruklji s sladkim izabelinim prelivom. Človek se mora malce umiriti in v ta namen se ponujajo jabolčni, hruškov in slivov recept za žganje. Vse napisano nas je stalo kakih 30 evrov na osebo, z manj vina pa bi se stvari lahko ustavile tudi nižje, morda na 20 evrih. Ob koncu je treba omeniti tudi, da imajo v hiši trgovinico, kjer prodajajo lokalne dobrote: vino, med, likerje, žganja, bučno olje, sok, moko …

Povzetek

Ena redkih pravih gostiln v teh krajih, na žalost nedorečeno na poti med klasično gostilno in moderno ekološko in celo kreativno usmerjeno zgodbo. Nekaj začetnih jedi je izjemnih, nekaj, predvsem glavnih, pa še ne.

Vinska karta je soliden prikaz okoliša, za kaj več pa bo vseeno treba dodati še kako vrhunsko etiketo.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.