Gostilna pri Pratkarju: neprepričljiva prenova v Polhovem Gradcu

In kaj se je spremenilo? Ostal je star socialističen šank s šipo, za katero so včasih imeli bobi palčke ali Gorenjko z lešniki, ostali so stari, preozki stoli in še ožje klopi, ostal je močan vonj po kuhinji, ostala je nekakšna nedorečena domačnost in povprečna, mestoma celo podpovprečna vinska ponudba. Notranjosti niso spremenili, hiše niso prenavljali in tudi prt, ki so ga bolj počohali kot pogrnili po naši mizi, se je skozi zgodovino že veliko srečeval z vini, olji in kisi. Na koncu, ko smo odhajali iz hiše, pa smo bistveno spremembo opazili v denarnici – novi Pratkar je občutno dražji od starega, pa tudi porcije so manjše.

Gostilna pri Pratkarju Pristava pri Polhovem gradcu 4, 1355 Polhov Gradec

Telefon: 01 364 03 00

Na začetku smo si zaželeli žolco. Vsaj občutek je bil, da bi v tem kraju to pomenilo korekten uvod. Niso je imeli, samo jedilni list jo je optimistično napovedal in postalo nam je jasno, da se bomo morali odločati manj "eksotično". Divjačinska pašteta je bila zanimiva, a je ni bilo prav veliko. Poskusili smo še par kolobarčkov suhe klobase, zaseko in soliden močan hren. V nekakšni moderni maniri ponujajo še sirovo ploščo in suho sadje, bučkin karpačo in logično: solato hobotnice. A bolj kot morske pošasti je našo odpravo zanimala lokalna zgodba. Še posebej po tem, ko smo med vini našli presenečenje večera: kabernet Blaževi.

Govejo juho pripravljajo s fritati, z rezanci ali z mesom in korenjem. Poskusili smo ponujene kombinacije in juha v Pratkarju ni slaba, to pa je tudi nekaj, čeprav se je zdela v izdihljajih požirkov celo malce preveč intenzivno začinjena. Čeprav poskušajo novi pri Pratkarju bolj ali manj obdržati tradicionalne vrednote, se zdi, da so našli nekaj jedi, ki jih včasih ni bilo. Veliko je njokov, celo takšnih z gratiniranimi tartufi, imajo kar nekaj štrukljev, tudi takšne s pehtranom. Sir na žaru, ajdova kaša, žlikrofi in ocvrti šampinjoni naj bi dali lokalu slovensko vzdušje. A zdi se, da vso zgodbo potem pokvarijo lignji v vseh pojavnih oblikah. Po tej logiki bi seveda lahko imeli tudi pico po madžarsko ali kitajske pomladanske zavitke.

A v Polhovem Gradcu ponudijo tudi vampe, golaže, obare, svinjska rebra, pražena jetrca, da o ploščah iz vseh vrst mesa, od zrezkov do pohanih pišk niti ne govorimo. Mi smo se tisti večer, ob pomanjkanju krač, lotili pečenic in krvavic. Zelje ali repa pripadata zraven, ajdovi žganci, ki so bili mimogrede res dobri, pa so v doplačilu. Takole na daleč pa še pripomba, ki je ne bo lahko preveriti: zdi se mi, da so bile pred leti, v stari postavi, koline veliko večje in cene veliko nižje, pa še žganci so bili v ceni.

Kakorkoli, tudi klobase smo brez težav pomalicali in si želeli še. Rešitev je prišla v obliki sladice, čeprav je bil vaniljev sladoled z bučnim oljem in semeni postavljen na napačno mesto v napačnem času, sacherjeva torta pa ni bila prav nič podobna sorodnici z Dunaja. Torta z nutello je bila boljša, pa še vedno ne idealna odločitev. Jah, drugič ne bomo improvizirali, bomo kar štrudelj ali palačinke. Poslovili smo se s teranovim likerjem in čvrstim okoliškim sadjevcem. Plačali smo okoli 25 evrov na osebo za hrano brez pijače.

Povzetek

Domača gostilna, ki hoče biti nekaj več. Morda bi veljalo malce predelati notranjost in iz jedilnega lista izpustiti nekaj jedi, ki ne spadajo v ta rajon naše dežele. Težko je reči, na čem bodo novi ljudje bazirali, ampak po mojem bi se gostje pozimi odločali za koline, poleti pa za kakšne zrezke in pohano piško.

Vinska ponudba ni presenetila, ampak po temeljitem brskanju se vseeno nekaj najde (Blaževi cabernet sauvignon), a tisto pravo ni poceni.