Gostilna Kavčič: Didžej in odišavljena fina solata

Zakaj imajo pri gostilni, ki se ponaša s tridesetletno tradicijo, še vedno soliden obisk, hitro uganemo. Cene so znosne, pri hrani pa, milo rečeno, ne komplicirajo. Pri Kavčiču, to lahko rečemo, preprosto znajo skuhati nekaj jedi in se ne silijo (vsaj ne preveč) z jedmi drugih krajev in kultur.

Na žalost se človek v hiši ne počuti dovolj domače, še posebej ne v novem prizidku, pa tudi v notranjosti hiše je nekam temačno. Druga težava je glasen radio, ki odmeva po prostorih: didžej Dadi ali nekaj podobnega je vse popoldne našega obiska zabaval občinstvo s svojim raznorodnim izborom, v katerem je izstopala hrvaška godba, recimo Džo Maračič – Maki in njegova Halo srce ali Dražen Zečić z balado Moj je život kratak bio. Kako se takšne popevke rimajo na (menda) slovensko hrano, ni treba posebej razlagati.

Začeli smo z narezkom, v katerem je kraljevala malce pretrda šunka v testu s hrenom. Pomagala je suha salama, pomagal je kraški pršut in pomagala je zelo mesnata zaseka, medtem ko kumarice in sir brez porekla niso pisali posebne zgodbe. Zelo dobro pa se je obnesla goveja juha. To res znajo skuhati in jo tudi postrežejo, kot je treba, v velikem jušniku na sredino mize. Rezanci, obilo korenja in peteršilja. V tej fazi imajo še nekaj drugih možnosti in nekaj drugih juh, a zdi se, da smo dobro izbrali.

V tem času je na mizi že nekaj časa pomagal Benčinov vipavski sauvignon, ki ga ponujajo na kozarec. Benčina je hišni vinar, med buteljkami, ki vse po vrsti stanejo 20 evrov (tako so rekli), pa smo opazili tudi Kristančičev cabernet sauvignon. Jasno, v hiši imajo vsa vina bolj kiselkastih lastnosti, od cvička do terana, ki naj bi tekmovala z glavnimi mesnimi jedmi. Pripravljene imajo pečenke, naše omizje se je recimo lotilo svinjske s pečenim krompirjem in ugotovilo, da boljše še dolgo ni jedlo. Občasno se da dobiti tudi kakšno kračo, koline, večkrat pa tudi telečjo obaro in bograč.

Mimogrede, pri glavnih jedeh so za nas našli kozarec Krapeževega caberneta, ki od sebe ni dal tistega, kar smo pričakovali. Verjetno vipavski mojster v Brezovico za deset evrov na liter ni poslal svojih najboljših kapljic. Ob Krapežu smo morali nujno poskusiti še jed, ki je imela najlepše ime: pljučne rezine na odišavljeni fini solati. Seveda, odišavljena fina solata je bila vseprisotna rukola, pljučne rezine pa nepretresljiva taljata. Pa da ne bo pomote, pri Kavčiču je mogoče dobiti še marsikaj. Pisano množico biftekov, ocvrtega piščanca in množico zrezkov, sedem vrst lignjev (!!!), brancina, orado in tudi škampe, pa serijo solat in vegetarijanske jedi, ki v glavnem pomenijo gobe.

No ja, jedilni list je ob koncu ponujal sladice, ki jih pripravlja Špela. Napisanih je bilo veliko možnosti, od zavitkov do palačink, sladoledov in vseh vrst tort. Natakar je vztrajal, branili pa se nismo preveč, da poskusimo sufle z vaniljevim sladoledom in mandlji ter malce samosvojo kremno rezino. Sufle ni bil nič posebnega, kremna rezina pa je bila res domača, malce drugačna od tistih iz velikih turističnih centrov, a nekoliko pretežka. Cena? Kakšnih 20, 25 evrov na osebo imejte s seboj, vina pa niso večji dodatni strošek, ker so v glavnem po evro, evrov in pol na kozarec.

Povzetek

Klasična priljubljanska gostilna, ki ima v bližnji okolici hudo konkurenco (Gorjanc, Kopač, Kašča Mrlačnik …), ampak se nekako borijo. Malce gotovo s prilagojenimi cenami, malce z raznoliko ponudbo, ki mestoma preveč odpotuje na morje, ampak v osnovi se držijo tistega, kar znajo narediti: pečenke, zrezki, goveja juha. Še manj komplicirajo pri vinu.

Na kozarec imajo Benčino in Krapeža, pa cviček in teran. Na buteljko naj bi imeli majhno izbiro različnih vinarjev, pa nam ni uspelo ugotoviti, kateri naj bi to bili.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.