Slovenska popevka: Na hitro in brez občutka

Povsem mimogrede se je v studiu odvil izbor Slovenske popevke, ki je postregel z zadnja leta že predvidljivim naborom tako nastopajočih kot avtorjev melodij. Nepredvidljiv je bil pravzaprav le Sašo Hribar, ki je nadomestil prvotnega voditelja Maria Galuniča – ta pač "zastonj" ne bo vodil tako zahtevne prireditve (RTV namreč svojim redno zaposlenim delavcem ne plačuje več dodatnega avtorskega honorarja).

Hribar se je tako znašel v zanj rahlo nenavadni vlogi, ki pa jo je opravil precej tipično zanj – z dovtipi, prilikami in oponašanji, ki bi verjetno morali delovati kot del stand up nastopa, v resnici pa so se pogosto zdeli kot samovšečni monologi z ne povsem jasnim namenom, k temu vtisu pa je pripomoglo še pomanjkanje občinstva (in s tem vsaj kakšnega vljudnostnega smeha).

Politike se je Hribar dotaknil bolj redko, razen ko je bilo treba evre večkrat zamenjati z nemškimi markami in drahmami, sicer pa se je posvetil drobnim komentarjem slišanih skladb, ki smo jih gledalci včasih razumeli, včasih ne. Namesto dvakratnega ponavljanja šal, kot je preimenovanje Murata in Joseja v Murija in Joška, bi lahko voditelj bolj pazil na slovnico ("Ni hotela samo denar"). Ampak verjetno se nimamo kaj pritoževati, tudi Galuniča – celo ob nedeljskih večerih – smo že malo siti in mimogrede se bo kakšen priden Slovenec oglasil, da za malo denarja pač dobiš malo "muzike".

Kakorkoli že, ravno isto nedeljo dopoldne so na Radiu Študent predvajali oddajo Moje ulice, katere gost je bil producent Matija Barl, ki je med drugim bistveno vplival tudi na začetek Slovenske popevke, s poslušalci pa je delil svoje spomine na to obdobje. Več kot petdeset let pozneje nam se še vedno kolca po teh "zlatih letih popevke", saj se na odru znajde marsikaj, a le redka je skladba, ki bi si jo zapomnili še več let. Tudi pri pesmi lanskoletne zmagovalke Darje Švajger se je večini nad glavo izrisal vprašaj.

Struktura Slovenske popevke sicer v tem stoletju ostaja podobna in jo zaznamujeta dvojnost zmage (svojega favorita izberejo tako žirija kot gledalci) in predvidljiv nabor nastopajočih – nekaj je starih znancev raznovrstnih izborov, nekaj je glasbenikov, ki bi se ob orkestru očitno radi dokazali kot resni pevci, oboje pa dopolnjuje še nekaj novincev, saj morajo vendar podeliti tudi nagrado za svež glas.

Na srečo nagrade za scenski nastop ni in tako se je s plesalko na lestvi trudil le Marko Vozelj, medtem ko je v sobarico preoblečena Bilbi držala rdeče balone in pela odo obsesivno-kompulzivnemu čiščenju ("Ko pomivam posodo pomivam srce"). Vrnila se je Anika, vrnila se je Regina, vrnil se je celo Cole in tudi Matjaž Jelen še rad napenja glasilke, a nagrado žirije je na koncu odnesel Rudi Bučar z v neskončnost ponavljajočim se refrenom, ki zveni kot melodija za reklamo, medtem ko je občinstvo znova nagradilo nekdanjega Čuka.

Komorno ozračje je prekinil le Patrik Greblo, ki je za ponovno izvedbo zmagovalne skladbe v zadnjem trenutku pritekel pred orkester; članov orkestra, ki mahajo v kamero, pa ne cenimo tako zelo kot spontan smeh njihovega dirigenta. A le zakaj bi se na mimobežnem festivalu obnašali kako drugače kot mimobežno? Popevke namreč že dolgo nihče ne jemlje pretirano resno in to se odraža tudi v pristopu tako k izvedbi tekmovanja kot pri nastopih glasbenikov. Večina jih je videti kot na ekskurziji v čudoviti svet otipljivih glasbil in petja v živo, pa tudi marsikatera skladba se zdi nekako prisiljena v določen aranžma.

Piko na i splošnemu vtisu nenavdušenja so znova postavili povabljeni gostje, ki so zapolnili trenutke med telefonskim glasovanjem. Na tovrstnih izborih je namreč v navadi, da nam po koncu tekmovalnega programa postrežejo z glasbenim izborom, ob katerem se nam lahko le kolca, da ni del tekmovanja. Na Emi smo si želeli, da bi nas predstavljal kar Klemen Slakonja z venčkom preteklih zmagovalk, na Popevki pa bi z veseljem med tekmovalci poslušali Severo in Neisho. Ključ do rešitve Slovenske popevke je isti kot odgovor na vprašanje, zakaj na tovrstnih izborih ne sodelujejo tovrstne glasbenice.