Podpis oblikovalca ali ne?

Kje je meja, ko je oblačilo oblikovalca še vredno tiste štirimestne številke, ki je z zlatimi potezami zapisana na etiketi? Za nekatere je ni, a saj bi od navadnih smrtnikov živele samo »normalne« trgovine.

Včasih si privoščim kakšno malenkost priznanega oblikovalca, a še to na razprodajah, da me čim manj "prinesejo okoli", saj se ob nakupu predragega oblačila počutim kar malce ogoljufano. Čeprav vedno živim v upanju, da bo ta dragoceni kos trajal večno, se mi po navadi zgodi, da tudi na tem kosu nastane luknja. Takrat mi je grozno žal, da nisem namesto enega kosa kupila raje treh majčk v nizkocenovni trgovini.

Zato se je včasih bolje poslužiti ponaredkov, proti katerim se v nekaterih državah močno borijo. Če se sprehajaš po China Townu v New Yorku, hodijo mimo "sumljivci", ki nekaj nerazločno mrmrajo, in ko pride mimo tretji, ti postane jasno, da prodaja kopije znanih oblikovalcev. Če pokažeš zanimanje, te pelje skozi zadnja vrata na zakotno ulico, kjer ti ponudi res vse. Ker se treseš kot šiba na vodi, saj ne veš, ali bo prišla policija ali bo moški vzel nož, ne upaš niti barantati, tako da ponujeni izdelek vzameš po tisti ceni in uideš, kolikor te nosijo pete. Imaš pa novo Burberry torbico, ki je, mimogrede, največkrat kopiran vzorec na svetu. V Sloveniji recimo pozimi raste prodaja ponarejenih pajkovskih kombinezonov, ki so »uvoženi« iz držav južno od reke Kolpe.

Med brskanjem po enem večjih newyorških outletov sem naletela na kar nekaj prestižnih znamk, ki so imele cene z 8.000 evrov spuščene tudi na 800 evrov. Potem se vprašaš, kakšna je sploh dejanska vrednost takšnega kosa, ali resnično plačaš le tisto nalepko, na kateri se z velikimi črkami lesketa D&G. Če natančno pogledaš na etiketo, ugotoviš, da ima tudi ta oblekica napis "Made in China". Takšna je kruta resnica, mnogi izdelki so narejeni tam, celo nekatere nogometne žoge. Stvari pa nemalokrat šivajo otroci, ki od tistih 8.000 evrov verjetno dobijo le peščico riža.