SiolNET. Trendi Glasba
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ultra: Delujemo po demokratičnem načelu

4

termometer

"V skupini se občuti doprinos vsakega člana, delujemo po demokratičnem načelu. Ultra je projekt nas vseh, ne posameznika," pove Maurizio, basist perspektivne pop rock skupine.

Zgodba skupine Ultra se začne pisati leta 2001, ko mladeniči javnost predramijo s singlom Prebudi se in videospotom zanj, ki dobra dva meseca zaseda prva tri mesta na Videospotnicah. Navzkrižje interesov in pomanjkanje denarja zasedbo popelje do propada, sledi večletna odsotnost, prenovljena Ultra se leta 2006 prijavi na Festival FeNS'06 in s skladbo Dan za dva osvoji prvo mesto. Kreativni zagon in sodelovanje s producentom Andreo Flego popelje skupino na profesionalno raven. V nadaljevanju po nekem nepisanem pravilu letno izdajajo uspešne single Igra ljudi (2007), Višje (2008) in Sam(a) (2009). Leto 2013 je prelomno, Ultra bo javnosti končno le predstavila glasbeni prvenec.

Na spletni strani imate zapisano, da bend preživlja še zadnje ure v studiu, kjer snemate novi album. Kdaj bo prvenec ugledal luč slovenskega glasbenega neba? Maurizio: Snemanje smo končali, na vrsti so miks in mastering, peka zgoščenk in distribucija. O datumu izdaje moramo za zdaj še molčati.

Kakšno glasbeno in lirično zgodbo predstavlja izdelek? Marjeta: Lirični del se dotika odnosov med ljudmi, ljubezenska tematika je v ozadju. Glasbeni del potuje med popom in rockom, žaganje je izvzeto, žanrska tehtnica se večino časa nagiba na popularno stran.

Se ukvarjate z neko strašno filozofijo benda, podajate javnosti ultra globoko sporočilo ali pripovedovanje prepuščate glasbi in besedilom? Marjeta: To zadnje. Besedila so preprosta, nikakor pretirano globoka, za njimi ne stoji ultra filozofija. V največji meri se občuti ljubezen do glasbe.

Maurizio: Pet karakterjev je združenih v celoto. Prepričan sem, da se vsak poslušalec najde v določeni pesmi, če ji je le pripravljen prisluhniti. Besedila so sicer domena Marjete, v njih se ne vtikamo, niti jih ne poslušamo (smeh).

Producentsko palčko skupine že vse od leta 2005 vihti Andrea Flego. Kje in kako je najbolj viden njegov doprinos? Maurizio: Vse skupaj zveni bolj dovršeno, Andrea je mojster svojega posla, postal pa je tudi šesti član skupine. Občasno je prisoten na vajah, Marjeti priskoči na pomoč pri besedilih, preostalim članom nameni konkretne predloge, skratka pesem z njegovo pomočjo raste, se razvija in pristane na višji ravni.

Marjeta: Ima določene ideje, ki jih ti ne vidiš, ne slišiš. Poleg tega, da je šesti član, je tudi šesto uho skupine. Meni osebno je ogromno pomagal v trenutkih, ko sem se vrtela v krogu. Njegovi predlogi so vedno na mestu, izredno dobrodošli, kar pa še ne pomeni, da jih tudi upoštevamo (smeh).

Prvi glasbeni koraki so bili trše obarvani, medtem ko zadnje stvaritve zaplavajo v pop(ularne) vode. Gre za načrtovan ali spontan korak prenovljene zasedbe? Marjeta: Kitarist Tomaž je popolnoma prenovil zasedbo, na novo zbrani člani smo glasbo spontano zapeljali v novo smer. Tomažu se sicer vsake toliko precej zakolca po trših kitarskih riffih.

Maurizio: Na začetku je zasedba Ultra zvenela precej bolj rockersko, medtem ko smo mi zadevo premaknili na popularno stran. Dejstvo je, da smo v zadnjih letih zamenjali ogromno bobnarjev, zaradi česar je glasba občasno potegnila malce bolj na funk, nato na metal in nazaj na klasični pop. V skupini se občuti doprinos vsakega člana, delujemo po demokratičnem načelu. Ultra je projekt nas vseh, ne posameznika.

V kolikšni meri tudi sicer glasbeni izraz pogojujete s komercialnim uspehom? Marjeta: Slišala sem že ogromno odličnih glasbenih skupin, ki se niso prebile na zvezdnato nebo in obratno. Uspeh se ne pogojuje s komercialno noto. Na radijskih postajah dnevno slišiš ogromno slabih in tudi izredno dobrih stvari.

Maurizio: Načrtno se s tem nismo nikoli obremenjevali, mogoče je le naš producent tu pa tam zadevo zapeljal v bolj poslušljivo smer.

Ultra se je začela prebujati leta 2001, sledilo je uspešno potikanje po slovenskih glasbenih odrih, nato pa je tik pred izdajo albuma nekaj zaškripalo … Maurizio: Originalna zasedba je posnela ploščo, zataknilo se je pri izdaji. Preprosto rečeno, prišlo je do navzkrižja interesov in pomanjkanja denarja.

Kako je odmor deloval na kreativni motor skupine? Maurizio: Leta 2005, ko je skupina ponovno začela dobivati obliko, smo pesmi gradili na preteklem materialu, v nadaljevanju pa smo se posvečali novim, svežim idejam. Dejstvo, da je bilo glasbeno ogrodje že postavljeno, nam je olajšalo nadaljnjo pot. Prišla je Marjeta, prišel je Jernej, bobnarje na žalost obdržimo le za kakšno leto.

Ultra se je ponovno oblikovala leta 2005, že naslednje leto na festivalu Fens pa ste pobrali prvo nagrado. Zmaga je bila verjetno poštena brca v skupinsko rit … Maurizio: Brca je bila predvsem nepričakovana. Sicer smo se na glasbene natečaje vedno prijavljali z namenom, da zmagamo, časa preprosto nismo želeli izgubljati. Prvo mesto je odprlo določena vrata, spoznali smo producenta, singli so se vrteli na največjih radijskih postajah. Dobiš zagon, tvoje delo pa precej večji smisel, saj veš, da si na pravi poti.

V nadaljevanju po nekem nenapisanem pravilu letno izdajate single – Igra ljudi, Višje in Sam(a). Zakaj so morala do izdaje albuma preteči še dodatna štiri leta? Maurizio: Zaradi bobnarjev. Menjavali smo jih kot spodnje hlače. Komaj smo uvedli prvega, je ta odšel, prišel drugi, ki smo ga uvajali … Zgodba se nadaljuje v nedogled. Predzadnji bobnar je z nami snemal prvenec, a bil obenem že v odhajanju.

Če se ne motim, se je na mesto frontmana prebila tudi Tina Marinšek, danes osrednji obraz skupine Tabu … Maurizio: V skupino je prišla leta 2005, nekaj mesecev pred mano, zapustila nas je leta 2007. Ponudbe za mesto osrednje vokalistke izredno uspešne skupine Tabu pač ne gre zavrniti. Sam bi storil isto. Marjeta je več kot odlično zasedla njeno mesto.

Marjeta: Nekaj časa sem bila spremljevalni vokal, glavne pevske vajeti je imela v rokah Tina. V nekem obdobju sva si celo delili osrednjo vlogo, ko pa je Tina odšla, sem njeno mesto zasedla jaz.

Če damo skromnost na stran, kateri trenutek opredeljuje kot vrhunec vašega delovanja in obratno, kaj bi najraje izbrisali iz Ultrinega spomina? Maurizio: Spomnim se nastopa v Kranjski gori, publika je bila maloštevilna. Čisto zraven zvočnika, kjer je bila glasnost pretirana, so sedeli najstniki, v rokah držali mobilne telefone in pisali besedilna sporočila. Nas niso niti opazili. Malce grenak priokus je bil tudi v Grosupljem, kjer smo na nekem predizboru izgubili le za nekaj točk. Pobereš se in greš naprej.

Marjeta: Mene osebno je najboljši občutek prevzel takrat, ko sem se prvič slišala na radiu. Majhna stvar, ki te ob dveh popoldan, ko se voziš iz službe, ponese do neba.

Že imate kakšne načrte za pomlad in poletje? Maurizio: Trenutno se sicer v največji meri posvečamo plošči, a zraven odigramo tudi kakšen koncert. Malce težje je dobiti nastop, saj igramo le avtorsko glasbo, priredbe dodamo le, če moramo zapolniti daljši koncertni repertoar.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin