SiolNET. Trendi Glasba
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Mark Knopfler

2

termometer

Kill To Get Crimson (2007)

TIP: Veliki pripovedovalec in prefinjen kitarist v polnem sijaju, ki mestoma spominja tudi na njegovo nekdanjo skupino.

Leta 1995 je Mark Knopfler precej tiho razpustil svoje Dire Straits in začel s solistično kariero, v okviru katere je, če izvzamete albume za filme in razna sodelovanja, objavil pet samostojnih albumov, izmed katerih je zadnji pravkar izdani Kill To Get Crimson. Njegova solo kariera ni bila nikoli medijsko preveč izpostavljena in mnogi jo zato še danes jemljejo zgolj kot vmesno fazo pred ponovno združitvijo Dire Straits. Dejansko pa za kaj takšnega, kljub vsemu, ni ravno veliko verjetnosti. Vsaj zaenkrat se zdi, da Knopfler nekako noče blatiti starega sijaja tega velikega benda, in tako celo takrat, ko so ga na njegovem solo-koncertu pred leti spremljali praktično vsi člani njegovega nekdanjega benda, ni tega niti z besedo povezoval z Dire Straits.

Je pa Konpfler na Kill To Get Crimson vzpostavil določeno povezavo z Dire Straits, ki je na njegovih prejšnjih štirih solo-albumih ni bilo zaslediti. Predvsem je v nekaj skladb vtkal tiste sočne, s prsti odigrane solaže na Starocasterju, ki jih ni bilo slišati tja od Dire Straits naprej. Kill To Get Crimson pa je tudi njegov prvi solo album, na katerem se ni toliko poglobil v raziskovanje countryja in ameriške folk tradicije.

Knopfler tokrat izhaja pretežno iz precej ohlapnih fraz, po večini odigranih na akustični kitari. Skladbe, ki so pretežno sila ležerne in bolj ali manj upočasnjene, pa se kmalu razvijejo v različne smeri - od prijetnih, rahlo britansko obarvanih folk balad, do čistega sinkopiranega pol-hitrega killlerja Behind With The Rent, ki bi bil na morebitnem novem albumu Dire Straits lahko povsem dostojni naslednik njihovega pol-pozabljenega hita Once Upon A Time In The West. Knopfler tako na novih skladbah spretno ustvarja napetost, kdaj in kje bo spet "nažgal" kakšen straitsovski solo.

Sicer pa so nove skladbe do skrajnosti minimalistične. Knopfler z nekaj toni ustvari magijo, ki je na eni strani zelo folk in tradicionalno preprosta, na drugi pa prefinjeno zleknjena na način njegovih velikih vzornikov Erica Claptona ter predvsem J.J. Calea.

Kill To Get Crimson je v marsičem najboljši Knopflerjev solo album, ki na eni strani asociira na čase Dire Straits, čeravno z izjemo zgoraj omenjene pravih rock skladb na albumu ni; na drugi strani pa se Knopfler odmika o klišejev ameriške tradicionalne glasbe in postaja precej bolj avtorsko in zvočno samobiten. Knopfler si je s tem ustvaril precej širše izrazne možnosti, kar se kaže predvsem v nenavadni, a sila atraktivni postavitvi "tistih občasnih" instrumentov (pihala, harmonika, violina, orgle, banjo…). In tudi Knopflerjev način pripovedovanja zgodb, ki segajo tokrat tako v stare, kot tudi današnje čase, v takšnem kontekstu pride še do večjega izraza.

Kill To Get Crimson je nadvse prefinjen izdelek avtorskega country/folk rocka, na katerem se Knopfler še enkrat pokaže, kot izvrsten pripovedovalec ter strahovito tenkočuten kitarist, ki zna z nekaj toni in dvema kiticama obrniti svet. Tokrat se vse odvija v nadvse počasnih, a zato nič manj intenzivnih in dramatičnih okoljih. Skratka, v nekaterih drugih časih bi bila ta plošča čista klasika, zato je ljubitelji Dire Straits, kot tudi avtorske glasbe ter klasičnega easy rocka nikar ne prezrite.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin