Werefox: Nov bend pomeni transformacijo tudi v zasebnem življenju

Čeprav skupina na slovenski glasbeni sceni velja za novost, lahko v njej prepoznate same znane obraze. Vokalistka Melanija Fabčič – Melée je skupaj s kitaristom Sašom Benkom ustvarjala v kultni zasedbi Psycho-Path, medtem ko se drugega dela zasedbe – bobnarja Davida Halba in basista Manuela Hahna – zagotovo najbolj spominjate po delovanju v skupini Sphericube. Zdaj združena četverica prekmurskih glasbenikov svojo energijo usmerja v nov projekt – skupino Werefox, ki s svojim trdim alternativnim rock zvokom 10. januarja v poslušanje pošilja I am memory. Prva priložnost, da prvenec slišite v živo, je 17. januarja v Komuni, prvi intervju pa tukaj in zdaj. V imenu skupine Werefox sta odgovarjala Melée in Sašo.

Ko se je skupina Psycho-Path, v kateri sta ustvarjala, pred približno štirimi leti poslovila od koncertnih odrov, se je marsikdo spraševal, ali bo mogoče to nadvse uspešno slovensko skupino, ki je v petnajstih letih delovanja izdala pet albumov, še kdaj slišati v živo. Ste Werefox nekakšna transformacija Psycho-Pathov ali čisti razred zase?

Sašo: Gre za čisto nov bend. Če nas kdo povezuje s skupino Psycho-Path, je to zagotovo zaradi Melée, ker je postala prepoznavna frontmenka. Sicer pa tukaj ni niti nobenega glasbenega stika, morda bo koga mogoče kaj spominjalo za zvok skupine Psycho-Path, toda v osnovi gre za nov bend, za nov začetek.

Ste, glede na to, da vi, Melée, kot je omenil Sašo, ostajate znani po svoji vlogi vodilne vokalistke Psycho-Pathov, za seboj potegnili kaj starih oboževalcev ali računate tudi na popolnoma druge poslušalce?

Melée: Računamo na oboje. Na tiste, ki nas spremljajo še iz delovanja v drugih bendih (Poleg pri Psycho-Pathih so naši člani delovali še v zasedbah, kot so Sphericube, Bekko, Lollobrigida, Manul), in na tiste, ki bodo prišli čisto na novo. Obstaja mlajša generacija, ki je za Psycho-Pathe samo slišala oziroma jih spoznala šele proti koncu. Ti bodo gotovo Werefox sprejeli kot nekaj novega.

Kot sta omenila, sta poleg vaju tudi druga dva člana benda David in Manuel stara znanca slovenske glasbene scene. Na kratko; kje ste se našli in kako se pravzaprav začne zgodba o skupini Werefox?

Sašo: Začne se s koncem zasedbe Psycho-Path. Z Melée sva vedela, da želiva skupaj ustvarjati še naprej, saj sva se v kreativnem smislu v omenjeni zasedbi zelo dobro ujela. Toda preden sva skupaj sestavila bend, je trajalo nekaj časa. Najprej smo začeli igrati z Dominikom Bagolo, ki je tudi deloval v zasedbi Psycho-Path, nato pa se je čez nekaj časa zasedba preoblikovala. Ko sta se nam pridružila David in Manuel, lahko govorimo o začetku skupine Werefox. Naj povem še, da smo imeli velike težave z iskanjem imena, kar se mi zdi, da je tudi sicer zelo pogosta težava pri bendih.

Melée: Sicer pa smo se s člani našli tudi, ker se med sabo vsi zelo dobro poznamo. Vsi prihajamo iz Prekmurja, kjer smo bendi večinoma med sabo tudi prijateljsko povezani. Zato nam je bilo relativno lahko formirati skupino, v kateri smo se člani tako hitro ujeli. Zdi se mi, da sicer ljudje, ki začnejo delovati in se spoznavati na novo, porabijo veliko več časa, da najdejo nek optimalen način dela. Ko smo se našli mi štirje, so zadeve zelo hitro stekle.

Ime ste si nadeli po nadnaravnemu bitju z imenom A Hu-Li/Werefox, osrednjemu liku iz knjige The sacred book of the werewolf ruskega pisatelja Viktorja Pelevina. Člani skupine se, kot sem prebrala, navdušujete nad konceptom te mitologije, ki za vas simbolizira močne vrednote in pozitiven pogled na svet.

Melée: Ne gre toliko za to, da se s tem bitjem identificiramo, je pa gotovo vir inspiracije. Želeli smo atraktivno ime, ki hkrati še ni bilo zasedeno, ki na internetu še ni pustilo svojega pečata. To je danes resnično težko najti. Sicer pa je knjiga, ki ste jo omenili, zelo zanimiva. Gre za legendo, ki ni razvodenela, saj širši javnosti še ni tako znana. Nam je najbolj všeč ta aspekt dvojnega življenja. V romanu lisicodlakinja, in poudarjam s tem se ne identificiramo, A Hu-Li v Moskvi pod krinko sicer dela kot visoko plačana prostitutka, v resnici pa svoje stranke samo hipnotizira in jim srka življenjsko energijo. Gre za japonsko legendo, ki pa jo je Viktor Pelevin obrnil na glavo. In brez skrbi, na koncertih v živo ne bomo poslušalcem srkali življenjske energije, prej obratno. Je pa oder prostor, kjer se glasbeniki, ki se, tako kot mi, popolnoma predajo glasbi, popolnoma transformirajo.

Predvidevam, da od tod tudi ideja o glavnem motivu za vaš prvi videospot za pesem March of the finest, ki ste ga posneli skupaj z Venom Jemeršičem?

Sašo: Tako je, ta videospot nakazuje transformacijo. Sicer najbolj očitno predvsem Melée, saj bi v primeru, da bi se transformirali vsi štirje člani skupine, če smo čisto iskreni, porabili veliko več časa za snemanje.

Pa nakazuje ta transformacija tudi kakšne zasedbe v vaših zasebnih življenjih?

Melée: Za vse štiri nov bend pomeni transformacijo tudi v zasebnem življenju, ker gre za nov začetek. Vsi smo nekako pozitivno vznemirjeni, saj smo s tem projektom šli še korak bližje k temu, kar dejansko smo. In to v današnjem svetu predstavlja kar luksuz. Da si lahko v nečem to, kar si, in da se ti ni treba preveč prilagajati na levo ali desno.

Pesem March of the finest je ena od enajstih skladb, ki bodo 10. januarja uradno izšle na vašem prvencu I am memory. Na njem pri skladbi The boy in me, the girl in you gostuje tudi Scott Mccloud, ki je znan po svojem delovanju v zasedbi Girls Against Boys in ustanovitvi skupine Paramount Styles. Kako je prišlo do omenjenega sodelovanja?

Melée: Scotta sem spoznala leta 1996, ko smo prvič igrali s Psycho-Pathi. Od takrat nas veže prijateljstvo. Z nami je sodeloval pri plošči Terminal, skupino Girls Against Boys smo kot predskupina spremljali na turneji. Obstaja pa še ena glasbena afiniteta, naš čisto prvi koncert z Werefoxi v živo je bil s skupino Paramount Styles. Scotta smo želeli vključiti na prvenec I am memory, ker četudi gre za nov začetek, gre hkrati za neko kontinuiteto stvari, ki so in nam bodo vedno blizu. Všeč mu je bilo kar nekaj skladb s prvenca, na koncu pa se je odločil, da bo sodeloval pri The boy in me, the girl in you. S tem, kar je naredil, nas je vse zelo prijetno presenetil. Skladba, ki je bila že tako vsem zelo pri srcu, pa je postala še bolj šarmantna. Meni osebno je prav ta pesem trenutno najljubša z nove plošče.

Čeprav Scott, ki bo z vami nastopil tudi 17. januarja na promocijskem koncertu v Komuni, sodeluje le pri eni skladbi, je mogoče zaznati zvočni vpliv obeh njegovih omenjenih skupin. Pod kakšnimi glasbenimi vplivi je nastajal I am memory.

Sašo: Uf, na tem mestu bi lahko naštevali v nedogled. Dejstvo je, da smo vsi glasbofili in raziskujemo oziroma poslušamo ogromno različnih žanrov. Kaj konkretnega bi težko izpostavil. Tudi osebno mi niso všeč bendi, v katerih lahko takoj prepoznaš, kateri so njihovi najljubši bendi, saj zvenijo kot oni. Mi ne zvenimo kot katerikoli bend, ki jih poslušamo. Te smo vzeli zgolj kot inspiracijo, bolj podzavestno. Ko delamo skladbe, ne premišljujejo, to mora zveneti kot to in to. Niti nočemo, da skladbe zvenijo kot nekaj fiksnega, ampak iščemo nek svoj zvok, kolikor je danes to še sploh mogoče.

Melée: Poslušamo tudi glasbo, ki ni v ničemer podobna temu, kar delamo z Werefoxi. Midva prihajava iz tistega glasbenega spektra, kjer se stvari dogajajo hrupno, zelo eksperimentalno, stran od kakršnegakoli song formata, toda to ne pomeni, da imamo mi takšno glasbo. V bendu nam je pomembno tudi to, da ne načrtujemo v smislu, dobro, zdaj smo naredili takšno ploščo, torej mora biti naslednja takšna. Odločili smo se, da bomo glasbeno ustvarjali to, kar bo iz nas prišlo po naravni poti. Ker ne živimo od tega, želimo biti kolikor se le da spontani.

Ob izidu albuma, ki bo izšel pri založbi God Bless This Mess Records, ste zapisali: "Zadovoljni smo, da nam je v enajstih pesmih uspelo zajeti (rušilno in osvobajajočo) agresijo, žalost, veselje, srečo, ljubezen, obup. To so pač večno aktualna življenjska dejstva, s katerimi se srečujemo, prikazana iz perspektive, ki bi ji lahko rekli 'the politics-of-1-on-1'."

Melée: V slovenščini ni dobrega izraza za "the politics-of-1-on-1", zato se držimo kar te verzije. Pogosto nas sprašujejo, ali smo v svojih besedilih politični ali ne, in to vprašanje se mi zdi popolnoma zgrešeno. Zame je vsa iskrena glasba z besedili vred v tem žanru po naravi politična. Takoj ko prestopiš prag lastne osebe in stopiš v komunikacijo z nekom drugim, je že v igri politika. Seveda na drugačen način, kot se v zadnjem mesecu dogaja na trgih naše države in še kje druge. Dejstvo pa je, da tudi to ni nič drugega kot preslikava mikrokozmosa na nekaj večjega. In menim, da se je bolje posvečati dinamiki osebnega odnosa, saj se iz tega lahko dejansko nekaj naučiš. Nekaj, kar ti bo nato na nek način pomagalo pri funkcioniranju odnosov v večjih skupinah. Sicer pa smo s to izjavo želeli povzeti različne atmosfere in občutja, ki smo jih ujeli na prvenec. Tiste bolj mehke, prijetne, kot jih je mogoče zaznati v skladbi Fun on the moon ali pa v The boy in me, the girl in you, pa tudi take bolj trše, kakršna je na primer skladba Did I kill the devil in you?.

Zdaj ko ste že omenili Fun on the moon. Menda boste prav za to skladbo posneli nov videospot?

Sašo: Tako je bilo načrtovano. Snemali naj bi novembra, toda nas je ravno takrat presenetil sneg. Snemati bi ga morali zunaj, bili naj bi še v kratkih rokavih, tako da smo se nato odločili, da snemanje drugega videospota prestavimo na drug termin. O njem bomo tako spet začeli razmišljati po izidu albuma.