Vsemogočni Bruce

Vrata stadiona Nereo Rocco, ki stoji v osrčju Trsta, so se odprla pozno popoldne. Veličine dogodka ni napovedovalo le tisoče sem ter tja begajočih ljudi, ki so poskušali najti ustrezno mesto zase, ampak tudi sončno, toplo, skratka že povsem poletno vreme, in oboževalec, ki je v dolgi vrsti pred blagajno ob prejetju koncertne vstopnice vzkliknil: "Hvala ti, Bog."

Na ponedeljkov večer so bili ljudje v pričakovanju nečesa veličastnega, nečesa, kar bo imelo v vsakem primeru srečen konec, saj se je obetal spektakel, ki je ameriškega rock'n'roll garača ustoličil na prestol enega največjih glasbenikov vseh časov. "The Boss" ni razočaral, no, vsak, ki je rockerja že poslušal v živo, bi rekel, da tovrstni glasbeniki pač ne razočarajo. Isti so bili pred 20 leti, isti bodo tudi naslednjih 20 let. No, le upamo lahko, da bo tako.

Ljudje nemočni, Bruce vsemogočen

Od trenutka, ko je Bruce Friderick Joseph Springsteen četrt čez deveto uro zvečer stopil na oder, do poslovilnega trenutka – ta je nastopil malo pred eno uro zjutraj – je bil njegov nastop na neverjetno visoki energični ravni, kar je sprožilo naslednji pomislek: "Ta tip je zmešan, neuničljiv ali preprosto vsemogočen." No, držalo bo predvsem zadnje.

Toliko energije, kot je premore on, nima marsikateri glasbeni mladič, kaj šele tak ata, kot je on (23. septembra bo praznoval 63 let). Glasbenika odlikujejo intenzivna prezenca, mravljince vzbujajoča karizma, nenehna interakcija z občinstvom in presenetljiva impulzivnost. Bruce je skakal z enega konca odra na drugega, pogosto odvihral do srečnežev v prvi vrsti in jim jemal transparente. Poudarimo, da ob koncu ni bila na stolu niti ena zadnjica obiskovalca, ljudje so ekstatično skakali, jokali, se objemali, prepevali in neutrudljivo ploskali s svojimi pordelimi dlanmi.

"To je nenormalno, ne zdržim več, povsem sem izmučen, model pa še kar skače kot kakšen šestnajstletnik," je izustil utrujen novinar italijanskega časnika. Ljudje so plesali in prosili še za eno pesem, čeprav niso bili prepričani, da jih bodo noge še držale ter da se bodo grla in usta še odpirala. Aplavz, ki ga je bil Bruce deležen na koncu, je bil huronski, iskren, pomešal se je z vzklikanjem, drtjem in priklanjanjem. Glasbeni bogovi si tovrstno čaščenje zagotovo zaslužijo.

Tri ure in pol trajajoča glasbena ekstaza

Springsteena je seveda spremljal The E Street Band, zasedba izjemnih glasbenikov, ki ga spremljajo že od začetka kariere leta 1972. "The Boss" je bend v zadnjih izdihljajih koncerta predstavil z besedami: "This is bone breakin', ass shakin', viagra takin'…" in občinstvo je odgovorilo The E Street Band.

Začetek tri ure in pol trajajočega glasbenega popotovanja je zaznamovala uspešnica Badlands, spektakel pa se je prav tako končal s skladbo iz zgodnjih let Tenth Avenue Freeze-Out. To je Bruce posvetil lani umrlemu saksofonistu Clarenceu Clemonsu, članu The E Street Banda. Novi album Wrecking Ball je posvečen prav njemu, stalen član Springsteenove spremljevalne zasedbe pa je po novem Clemonsov nečak, prav tako izjemen saksofonist Jake Clemons.

"Poskušal sem napisati pesem, ki bi sklenila album. Ni šlo, saj ne moreš končati zgodbe, ki se bo nadaljevala v nedogled, pisala se bo tudi takrat, ko mene ne bo več. Tako sem napisal pesem o duhovih, ki govori o živečih. Hodiš mimo grobov in poslušaš," se je glasila napoved pesmi We Are Alive, sicer zadnje na novem albumu. Gre za več kot očiten poklon še enemu velikemu pripovedovalcu zgodb ameriškega proletariata Johnnyju Cashu.

Sklepni del koncerta so zaznamovale največje uspešnice Johnny 99, River, Born In The USA, Hungry Hearts, Dancing In The Dark, Rosalita, Born to Run in Seven Nights to Rock. Del refrena skladbe Waiting On A Sunny Day je s solzami v očeh uspelo odpeti dečku v prvi vrsti, ki mu je Bruce prinesel mikrofon.

Za konec lahko povemo, da je bil včerajšnji dogodek na sporedu štiri dni po spektaklu v Milanu, kjer je Bruce ob spremljavi benda uprizoril pravcati koncertni maraton. V treh urah in 40 minutah je zaigral kar 33 pesmi, kar je postavilo koncert na zavidljivo drugo mesto po dolžini koncertov v celotni glasbenikovi karieri. Kakorkoli, Bruce ostaja šef rock'n'rolla, iskren in pristen nastopač in velik ljubitelj koncertnega občinstva. Kako tudi ne, včeraj je italijanskemu občinstvu ponudil srce. Občinstvo ga je sprejelo, užilo, častilo, se mu zahvalilo, pozabilo pa ga ne bo nikakor in nikoli.