Velvet Revolver

TIP: Obvezno čtivo za vse stare in nove rockerje.

Velvet Revolver, super-skupina, ki jo sestavljajo trije nekdanji člani Guns N' Roses, pevec Scott Weiland (Stone Temple Pilots ) ter ritem kitarist Dave Kushner (Wasted Youth, Infectious Grooves, Electric Love Hogs, Cyco Miko, Zilch ter Loaded), so ena najbolj svežih in zanimiv rock zasedb zadnjih let. Pred tremi leti so objavili odličen prvenec Contraband, ki so ga samo v ZDA prodali v več kot dva milijona primerkih.

Skupina tudi na najnovejšem albumu Libertad nadaljuje s strupeno navitim rock'n'rollarskim divjanjem, polnim izvrstnih kitarskih riffov in dialogov, strupenih ritmičnih sekvenc, pogubnega Weilandovega petja in odličnih melodij. Bend je bolj kot kdajkoli prej željan demonstrirati tisto prvinsko in na nek način ultimativno rock energijo, ki pa jo je tokrat obrnil v malce drugačne vode, kot bi lahko pričakovali, glede na "minulo delo" vseh članov. Predvsem je tokrat le za vzorec tiste (klasične) rockerske neposrednosti Guns N'Roses. Da ne bo pomote, Velvet Revolver so tudi tokrat nasuli kopico killersko rock'n'rollarskih skladb, vendar je teža njihovih novih pesmi vseeno drugje. Skupina se je precej bolj obrnila k nekakšnemu post-grungeu oziroma bolj modernemu rocku, kot pa tistemu monolitnemu rock šponu Guns N'Roses. Vsekakor je celoten izraz novih Velvet Revolver precej bližje tistemu, kar so počeli Stone Temple Pilots, kot pa Guns N'Roses. Pa še ta stavek bi bilo treba dati v navednice, saj se zdi, da bend ni hotel narediti kombinacije slogov obeh velikih bendov, kot je to precej bolj izrazito storil na prvencu, ampak je želel poskusiti z nečim bolj njihovim, bolj organskim in na nek način tudi izvirnim.

Skupini je to na Libertad v veliki meri tudi uspelo. Tako, na primer, Slash sedaj veliko več eksperimentira z zvokom svoje kitare, za katerega se je do sedaj zdelo, da je za večno zacementiran. Prav tako je na albumu precej več (pogojno rečeno) grunge vokalne melodike in tudi odličnih tovrstnih večglasnih refrenov. In tudi sam ambient ni več tako (hard) rockersko naelektren, kot na prvencu. Tokrat je v njihovi glasbi tudi več liričnih pasaž, ki se izjemno dobro sovpadajo z brezkompromisnimi, še vedno zelo umazanimi in bolj udarnimi nažiganji, ki sicer še vedno prevladujejo. Na Libertad pa sta tudi dve izjemno zanimivi in ne ravno tipični baladi.

Velvet Revolver še naprej predstavljajo sila funkcionalen in tokrat precej bolj raznovrsten moderni rock, ki ima tako podtone klasičnega heavy rocka, grungea, alternative ekspresivnosti, kot tudi čiste, a zelo dobro zamaskirane retro vzgibe. In slednje ne smo zaradi težke predelave klasika ELO Can't Get It Out Of My Head. Na albumu je kar nekaj sila zanimivih skladb. Posebej pa velja opozoriti na eksplozivni rock'n'rollarski rušilec Just Sixteen, ki ima za povrh še izjemen refren. Za to skladbo je že jasno, da bo po vsej verjetnosti povsem spregledana.

Libertad je še odličen album Velvet Revolver, ki je prežet s strahovito intenzivno rock energijo, kakršno lahko dandanašnji slišite le redko. Poleg tega pa Velvet Revolver tokrat kažejo tudi svojo bolj prefinjeno stran. Številne solistične bravure (predvsem Slasheve) so na tem albumu prišle do polnega izraza. Skratka, Velvet Revolver so se tokrat pokazali kot pravi bend, pravzaprav super bend. In to ne zaradi imen!