Večni Eaglesi

Letošnje poletje v Gradcu zaznamuje odličen program festivala See-Rock, ki skoraj vsak teden v Avstrijo privablja številne oboževalce dobre rock glasbe. Pretekli konec tedna sta v enem večeru nastopila dva vrhunska benda – pred skupino The Eagles še zasedba The Straits. Ponovno združeni nekdanji člani legendarne skupine Dire Straits so, okrepljeni z mlajšo ekipo in pod novim imenom, ponudili brezhibno izvedbo največjih hitov skupine, ki je razpadla pred šestnajstimi leti. The Straits Za vse, ki ste prepričani, da so časi, ko je bilo mogoče v živo slišati glasbo Dire Straits, mimo, so tu The Straits. Ko Terence Reis, glavni vokalist skupine, začne peti, utihnejo prvi skeptiki, ki pravijo, da so bili Dire Straits eni in edini. Ko Reis zaigra še na svojo kitaro, utihnejo še drugi, ki so prepričani, da samo s Knopflerjem na čelu Money for nothing zveni tako kot mora. Alan Clark na klaviaturah se zdi še bolj prepričljiv kot iz časov, ko je igral pri Dire Straitsih, kitarist Phil Palmer in saksofonist Chris White prav tako.

A ob odmevanju legendarnih komadov, kot so Walk of life, Romeo and Juliet, Two young lovers, Brother in arms, se koncertno prizorišče še vedno polni. Sonce še ni zašlo, jakost zvoka je na polovici, svetlobni učinki minimalni. Po približno eni uri igranja se Straitsi s komadom Sultans of swing poslovijo. V pičle pol ure se zlati ring, kjer so za tiste z najdražjimi vstopnicami pripravili sedišča, napolni do zadnjega kotička, nekaj minut pred deveto na oder stopijo Eaglesi.

The Eagles

Timothy B. Schmit, Don Henley, Glenn Frey in Joe Walsh se skupaj z Steuartom Smithom postrojijo na prvo črto in s petglasnim petjem uvodne skladbe Seven bridges road slavnostno odprejo koncert. S skladbo How long se jakost zvoka dokončno dvigne, oder pa poleg luči osvetli ogromen polkrožni zaslon, ki velike uspešnice med koncertom spremlja s smiselno in zabavno grafiko.

Po skladbi Take it to the limit je prvič na noge vse prisotne (vstali so celo v zlatem ringu) spravil Hotel California, ki so mu sledili še drugi hiti, kot so Peaceful easy feeling, I can't tell you why, Witchy woman. Eaglesi so na sceni že štirideset let in na koncertu se velikokrat pošalijo na svoj račun, češ da se nastanka nekaterih skladb ne spomnijo več. Na duhovit način tako napovedo tudi skladbo Lyin' Eyes iz leta 1975, takoj za njo pa se vrnejo v leto 2007 in odigrajo Long Road out of Eden, skladbo z istoimenskega zadnjega albuma.

Z zvoki country rock glasbe so mrzlo in vetrovno noč nad Gradcem greli še Boys of Summer, In the city, The long run. Koncertna energija se je proti koncu stopnjevala tudi s humornimi vložki Joeja Walsha, ki je svojih ''pet minut slave'' doživel ob skladbi Life's Been Good. Komadoma Dirty Laudry in Heartache tonight je sledil Life in the fast lane in prvo slovo, ki je trajalo manj kot minuto. Vrnili so se s skladbo Take it easy, dokončno pa poslovili s čutno balado Desperado. In čeprav so glasni in vztrajni žvižgi obiskovalcev Eaglese na oder želeli priklicati še tretjič, so legende ostale neomajne.