Petrič: Stevanović je pozitivno presenečenje, a to je pa neumno

Petrič je tudi nekdanji predsednik ustavnega sodišča. "Kot pravnik pravniku mu izrekam priznanje," je v pogovoru ocenil potezo zdajšnjega predsednika ustavnega sodišča Roka Čeferina, ki je nasprotoval odločitvi sodišča, ki ga vodi, ker je o isti stvari odločilo drugače kot v preteklosti. Številne slovenske diplomate, politike in novinarje nas je Petrič kot profesor tudi poučeval o mednarodnih odnosih in politiki na Univerzi v Ljubljani. 

Nekdanja zunanja ministrica Tanja Fajon ne bo predstavnica EU v Sahelu, ker je ni predlagala vlada. Sama se je. Kako ocenjujete zaplet?

Nesrečen zaplet. Mogoče tudi del tega, ker smo še mlada država. Neizkušeni. Ampak tako, kot so se tega lotili, ni bilo dobro. Moram iskreno reči. Ko gre za tako stvar, kot je predstavnik EU v Sahelu, ki ga nazadnje potrdi organ EU, to ni privatna zadeva. To se najprej uskladi doma. Ne razumem, zakaj gospa ministrica ni poklicala novega premierja, novega zunanjega ministra in povedala, da ta možnost obstaja, da jo zanima, da bo lojalno delala tudi za našo državo, tisto, kar je potrebno, da bodo v stikih in da upa, da jo bodo podprli. In če bi takrat rekli ja, podpremo, bi bilo v redu. Če bi rekli ne, pa pač ne. Saj življenje je takšno. Takšne imam tudi osebne izkušnje, ko so me nekoč prepričali, da kandidiram za naslednika Mohameda El Baradeja. On sam mi je predlagal, naj kandidiram za generalnega direktorja Mednarodne agencije za jedrsko energijo. Potem sem tri ali štiri mesece čakal, da so se naši odločili, ali bi me podprli. V tem času so drugi opazili, da je mesto prosto, pa so se pojavile kandidature, ki jih mogoče sicer ne bi bilo. Ampak korektno je bilo. Malo dolgo je trajalo, ampak prvo, kar sem naredil, je bilo, da sem vprašal svojo državo. Zakaj je Fajonova storila, kot je, ne vem. Zaplet pa kaže to, na kar ves čas opozarjam, da naša država ne bo plavala varno, dokler ne bomo razumeli, da je to naša skupna država, da nosimo skupno odgovornost, desni, manj desni, levi, manj levi.

Posebnost je bila, da je kandidirala v zadnjih dneh, ko je še imela možnost na položaju zunanje ministrice, ko je opravljala tekoče posle, dokler ni bila izvoljena nova vlada. Koliko je to običajno, da se kaj takega zgodi v takem trenutku, ko si že izgubil položaj ...

To je res neobičajno, to je tudi nekorektno. Vi ste to načeli, jaz tega nisem hotel, ne. Ker zdaj je tako ali tako stvar več ali manj zaključena. Ne bi človek praskal po ranah, ampak tako se ne dela. Ko si ti samo še na položaju kot prehodna zadeva, ko čakaš nove, da bodo prevzeli – tega ne delaš. In tisti morda celo izsiljen podpis gospe generalne sekretarke ministrstva ... Upam, da v tej nerodni zadevi ne bo ona grešni kozel. To je na robu zelo zelo resnih zadev. Tako se enostavno ne dela.

Foto: Bojan Puhek

Bi vi Fajonovo poslali v Sahel kot predstavnico države?

Slovenija se želi afirmirati v svetu. Večkrat sem razmišljal, da bi morali sistematično delati za pomembne funkcije. Tudi mene so zanimale, če sem iskren. Ena je, da bi dobili predsednika zasedanja generalne skupščine OZN. Makedonci so ga že imeli. Mandat traja leto. Gospod Srdžan Kerim, njihov nekdanji zunanji minister, je to opravljal. To je pomembna funkcija. To bi bilo za Slovenijo enako ugledno in atraktivno kot varnostni svet. Ampak tudi varnostni svet, da me ne bodo napačno razumeli, je pomemben. Sahel je zelo problematičen del sveta. Tam je Evropska unija precej izgubila vpliv in položaj. Rusi so bili močni, tudi s skupino Wagner, in še vedno so. Kitajci so nas, EU oziroma "Zahod", izrinili iz tega dela Afrike. Tam je položaj delikaten. V večini držav tega območja so odprti problemi demokracije, tudi problem pravice do samoodločbe. Tuaregi postavljajo to zahtevo. To je eksplozivno področje. Ko bi tehtal, ne vem, ali bi se kar zlahka odločil za to konkretno kandidaturo, ker to je res zahtevno, če se čutimo odgovorne. Zakaj to govorim? Glejte, mi se s to veliko zgodbo, ki se ji reče evropska integracija, malo igramo. Na vse mogoče funkcije pošiljamo tudi ljudi, ki so temu nedorasli. Morali bi bolj skrbeti za to. In res, če imamo koga dobrega, najboljšega, potem ja. Kar tako, mogoče celo, da se koga znebimo, to pa ni prava pot.

Nova kandidatka je profesionalna diplomatka iz Danske, Birgitte Markussen. Jo poznate?

Ne, ne poznam je, ampak sem poguglal, čeprav sem neroden z računalnikom, in se je ukvarjala s tem območjem. Ona ima precej o tem v svojem Curriculum Vitae ...

Zastopa Dansko

na področju Sahela. Tako da ne bom rekel nič slabega. Ne bom tudi kategorično rekel, da je boljša od naše kandidatke, nočem naše diskvalificirati. Ampak upam, da je ta epizoda zdaj zaključena. Da se ne bomo še naprej doma na veliko prepirali o tem, kaj bi, če bi, ko bi, ko ne bi ... Ker včasih smo malce neresni.

Foto: Bojan Puhek

Danska je ob Palestini reagirala drugače kot Slovenija. Zavrnili so priznanje, ker nima jasno definiranega ozemlja, niti oblasti, Slovenija je s še nekaterimi državami šla v drugo skrajnost in zaostrila odnose z Izraelom. Katera politika se vam zdi bolj modra?

Modra je tista politika, morda tako mislim, ker sem humanist, ki v ospredje postavlja interese ljudi. Interes Palestincev verjetno je, da pride do miru in rešitve dveh držav. Ta proces se je v Oslu začel, potem je prišla prva zalivska vojna, pa druga zalivska vojna, in je šlo to v ozadje. Ampak to je pravzaprav edina pot. Za to, da bi ta pot bila uspešna, je pa nujno zaupanje. Neki minimum zaupanja. V Izraelu mora večina razumeti, da lahko živijo drug ob drugem s Palestinci. In obratno. Palestinci morajo razumeti, da je Izrael, država Izrael, dejstvo. Ki je tam. Če tega zaupanja ni in ne bo, bo težko priti do rešitve tega problema.

To sem povedal že takrat, ko sta si dala Jaser Arafat in premier Izraela Jicak Rabin roko po podpisu sporazuma v Washingtonu. Na vrtu Bele hiše je bil sprejem za veleposlanike, ki so se hoteli tega udeležiti. Bil sem tam. Ko je bilo podpisano in se je pil šampanjec, sem se Arafatu predstavil kot veleposlanik Slovenije. Pa me je vprašal: "Slovenija, Slovenia?" Potem sem mu rekel: "Ena od držav iz nekdanje Jugoslavije." In se je odzval "O, Jugoslavija, Tito!" Takoj je razumel. Vprašal sem ga: "Ali vam lahko nekaj odkrito povem?" Je rekel: "Seveda, od prijateljev rad to slišim." In rekel sem: "Toliko ste izgubili možnosti in še vedno jih boste, ker ste se pajdašili s teroristi. S teroristi, ki so ugrabljali letala, ki so ugrabljali športnike na olimpijskih igrah, počeli stvari, ki nimajo nobene resne povezave z bojem za osvoboditev." In me je gledal in potem rekel: "Hvala za iskrenost in mislim, da imate verjetno prav." Zadnja leta, to je bilo že proti koncu njegovega življenja, je začel razumeti, da je terorizem zlo, ki praviloma ne vodi k sožitju.

Ko smo se pogovarjali, kako pomagati Palestini na sestanku v Ljubljani, sem rekel, da bi lahko priznali Palestino tako, kot je EU priznala nas. Pogojno so nas priznali in z odlogom. Badinterjeva komisija je izdala točke, kaj moramo izpolnjevati: priznati meje proti tretjim državam, zagotoviti spoštovanje človekovih pravic ... To bi v primeru Palestini lahko naredili. Postavili bi nekaj pogojev. Glavni bi moral biti: takojšnja, brezpogojna izpustitev vseh talcev, ki so še živi. In drugi, Hamas mora priznati Izrael. Kajti Izrael uživa pravico do obstoja, ki se v pogovorih o tem redko omenja. Mednarodna skupnost temelji na načelih. In od Vestfalskega kongresa leta 1648 velja princip suverene enakopravnost vseh držav. In iz tega izhaja pravica vsake suverene države do obstoja. To se v zvezi z izraelsko zgodbo ne poudarja. Poglejte, Iran ne priznava Izraela kot države. Njihova stališča poglejte. Zelo redko uporabijo "država Izrael". Večinoma "cionistična entiteta" (zionist entity), "cionistična kriminalna entiteta" (zionist criminal entity). Ko sem predsedoval Svetu guvernerjev IAEA, me je izraelski predstavnik na to opozoril. In predstavniku Irana sem rekel: "Vsakič vam bom vzel besedo, kadar boste govorili o Izraelu in uporabili žaljivo ime. Tega ne bom toleriral." In sem to speljal. Malo za tem je prišlo do inauguracije novoizvoljenega predsednika v Iranu, Akbarja Hašemija Rafsandžanija, ki je veljal za liberalnega, in so me povabili na to proslavo. Nisem šel, obisk bi lahko zlorabil, a Iranci so v tistem času spoštovali to stališče.

Hočem reči: tako Iran kot Izrael, bi morala priznati dejstvo, ki je neizpodbitno – da obstoji država Izrael in da imajo tudi Palestinci pravico do samoodločbe. In zgodbo "From the river to the sea, Palestine shall be free" je treba pozabiti, eliminirati. Tam bosta ali dve državi ali pa bo kar naprej govorilo orožje in tekla kri.

Nekoč je bil odnos do Palestine in Izraela definiran s hladno vojno. Vzhodna Evropa, tudi Jugoslavija, je podpirala Palestino in bila proti Izraelu, zaradi sovražnega odnosa do ZDA in Zahoda.

Tako je.

A se je to v zadnjih letih nekoliko vrnilo v slovensko politiko?

Težko bi to rekel. Je pa zdaj prišlo do preobrata, zelo pomemben je ta pritisk. Ne samo z izjavami. Rakete so letele leto za letom iz Gaze v Izrael, teroristični napadi, podzemni predori Hamasa ... Če bo to počasi ponehalo, če bo čas tekel kolikor toliko mirno, se bo mogoče le uresničilo tisto, kar ves čas verjamem – nimam boljše rešitve – dve državi, Izrael in arabska Palestina, ki sodelujeta. In če bosta začeli sodelovati, jih bo življenje prisililo, da bodo začeli tudi bolj normalno gledati drug na drugega. Ker bodo morali urejati težave dostopa do morja, vode, energije. Po vsem, kar se je dogajalo ... Zdaj se je ravno končalo svetovno nogometno prvenstvo. Bal sem se, da bodo spet ugrabili kakšne športnike. Še sreča, da Izraelcev ni bilo tam. Ni bilo treba, da smo brezglavo priznali Palestino. Saj s Palestino smo že imeli stike, sam sem se uradno pogovarjal z njimi kot svetovalec predsednika države. Imajo svojo misijo na Dunaju, imeli smo tudi formalne stike ...

Tudi v parlament so prihajali njihovi predstavniki ...

Seveda. In naši so hodili v Ramalo. Nobene nuje ni bilo. Mi smo za nekoga, ki je to gledal iz strani, priznali Hamas. Treba je razumeti obe strani. Tudi na izraelski strani to potem prispeva k radikalnim težnjam.

Foto: Bojan Puhek

V povezavi z odnosom do ZDA poteka razprava, ki jo sproža tudi novi predsednik DZ Zoran Stevanović, že prej pa so jo v Levici, pa Miha Kordiš, o posvetovalnem referendumu o izstopu iz Nata. Je v ozadju podobna ideologija preteklosti?

Ne vem, koliko je to živo, ampak to je neumno. To pa vem. Pa nič slabega ne mislim o teh gospodih. Oni pač mislijo drugače kot jaz. Ampak, poglejte, ko se pogovarjamo o zavezništvu, kakršno je recimo Nato, je to zelo globoka stvar. Prispevek Slovenije temu zavezništvu, ali prispevek Slovenije za varnost ZDA, je zelo skromen. Ko smo najprej izviseli, ko smo hoteli v Nato, uspelo pa je Madžarom, Čehom in Poljakom, smo izviseli zaradi nekredibilnosti. To mi je v Beli hiši naravnost povedal Daniel Fried, kasnejši veleposlanik na Poljskem, ki je za to odgovarjal. Dejal je: "Kredibilnost je vaš problem."

Janez Drnovšek me je takrat prosil, da grem po Washingtonu, izrazim nejevoljo in razočaranje. In med drugim sem šel k Friedu v Belo hišo. In začel govoriti o tem, kako smo razočarani. Jokal ravno nisem, ampak ... In je povedal: "Ernest, ali te lahko nekaj vprašam?" Sem rekel: "Seveda, saj zato sem tukaj." Pravi: "Koliko regimentov bi lahko postavila Slovenija na noge v primeru, da pride do velike krize? Nevarnosti, svetovni konflikt." Na pamet sem udaril: "Kakih 12 tisoč mož, dva, mogoče tri regimente." "Ooo," je rekel, "Ernest, nocoj bom pa dobro spal. Izboljšal si moj dan! Amerika je varna, če pride do velike krize, bo Slovenija postavila dva ali tri regimente in mi smo varni." Oba sva se smejala.

In potem je rekel: "Veš," je rekel, "mi vemo, koliko lahko postavite. Vemo, da imate dve majhni ladjici, od katerih je ena pogosto v remontu. Imate pet ali šest trenažnih letal. Vse vemo, kaj imate. Mi ne pričakujemo armade od vas, ampak pričakujemo pa, če ste članica tega zavezništva, kredibilnost. Da smo zares skupaj."

In potem smo desetletja kršili vse zaveze in za vojsko nikoli nismo namenili niti polovice tistega, kar so se naši politiki sami zavezali.

Tako smo prvič izviseli. Nihče nas ni silil v Nato, sami smo šli. Zdaj smo v to zavezništvo vpeti. In zdaj bi jutri šli na referendum in rekli: "Fajn se imejte." V redu. A potem je jasno, da tja ne bomo več prišli. Bil sem na zanimivem pogovoru z Zbigniewom Brzezinskim, ko mu je pokojni Ignac Golob, velik diplomat tu iz Bleda, ko ga je ta vprašal "Kaj vi prispevate?" odgovoril: "Postojnska vrata". Skozi katera so šli Avari, pa ne vem kdo vse je še drl tu čez." Brzezinski mu je odgovoril: "Če bi nastala kriza, Postojnska vrata, tako kot se vi lotevate teh stvari, ne bi bila varna. Zato bi mi poslali tja 101. padalsko divizijo in to zavarovali." Mi bi pa zdaj naredili referendum, da bomo šli ven, potem pa čez nekaj let spet mogoče nazaj. Zavezništvo je nekaj zelo globokega. Ko se odločite za zavezništvo, se odločite za to, da bomo mogoče skupaj umirali, da bomo skupaj stali do konca. In to mi je tudi rekel Fried. Če smo skupaj v Natu in vas nekdo napade, smo vas dolžni braniti, tudi z nuklearnim orožjem. Če bo treba. Vi pa, mi je rekel, ko mi predlagamo pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo ali pridemo s kako pobudo za evropsko sodelovanje, imate vedno zadržke, strahove, probleme. Še to bi povedal. V tistem času sem bil tudi državni sekretar in sem nekaj let vodil našo stran v procesu priprav na vstop v Nato (MAP Membership Action Plan). Takrat sem sam obljubljal Američanom in Nato uradnikom, da bomo zagotovo namenili dva odstotka za obrambo čez dve leti. Od tega je minilo četrt stoletja.

Nikoli jih ni bilo.

Dobro je, da zdaj ne srečam nikogar, ki bi me lahko vprašal, kje pa sta zdaj tista dva odstotka. Še zdaj jih ni. Bi mi bilo nerodno.

Foto: Bojan Puhek

Novi predsednik parlamenta Zoran Stevanović je napovedal, da bo šel na prvi obisk v Rusijo, kamor je Tanja Fajon pošiljala že Janeza Janšo, ko je obiskal Kijev. Je škoda, da Stojanoviću ni uspelo priti naprej v Moskvo.

Stevanović je zame, ki sem že malce starejši in kritičen opazovalec, kar pozitivno presenečenje. Ampak glede tega pa ne. To ni kar tako. Gremo v Nato, skupaj gradimo oborožene sile. Naši oficirji se šolajo, imamo skupne vaje. Potem pa rečemo, mi smo se pa zdaj tega naveličali, fajn se imejte. To je strašen primer nekredibilnosti. Tako se ne dela. In drugo. Nato je solidna inštitucija. Pazite. Švedska in Finska sta nedavno vstopili v to zvezo. Zakaj? Zato, ker sta ugotovili, da je to resna garancija. Sovjetska zveza ali Ruska federacija nikoli ni intervenirala v članico Nata. Intervenirali so na Češko, intervenirali so v DDR, so na Poljsko, na Madžarsko leta 1956 ...

V Gruzijo, Ukrajino, Čečenijo ...

Preko meje Nata pa nikoli. Nato je veliko jamstvo. Še več bom povedal, pogovarjamo se na Bledu, Blejski pakt, obrambna zveza, ki smo jo sklenili leta 1954 z Grčijo in Turčijo. Kaj pa sta bili ti državi? Bili sta članici Nata. Vsebina balkanskega pakta je bila, da če je napadena ena država, so napadene vse tri. Če bi bili mi napadeni, bi bili ti dve državi dolžni priskočiti na pomoč. Vedno sem nekoliko po svoje razmišljal, sem bil pa previden, ker sem verjel, da če si razbiješ glavo, nisi naredil ničesar koristnega. V tistem času sem se veliko pogovarjal z raznimi ljudmi. General Rado Pehaček, narodni heroj je bil v drugi upravi v Beogradu v času najhujše krize s Sovjetsko zvezo med leti 1953 in 1955. Takrat je bilo kakih 7.300 incidentov na meji Jugoslavije z Madžarsko, Bolgarijo, Romunijo, Albanijo. Streljalo se je. Niso vpili eden na drugega, streljalo se je. Več kot sto naših graničarjev, točna številka niti ni znana, je bilo pri tem ubitih. Trdo je bilo. Rusi so pritiskali na nas iz vseh strani. Mi smo takrat v tem balkanskem paktu našli varnost. Potem je Stalin umrl. Našli smo svoje mesto v neuvrščenosti. Stvari so krenile drugače. Že takrat smo našli neko zavetišče v Natu. To malo pozabljamo. Ampak najbolj važno je pa to. Nihče nas ni silil v Nato. Mi smo se trudili, da gremo. In če smo šli v to zavezništvo, potem moramo biti soliden in pošten zaveznik. Ko govoriva o obisku predsednika državnega zbora v Moskvi. On lahko gre, ampak ni faktor pri kreiranju, še zlasti pa ne izvajanju zunanje politike naše države. Za to imamo zunanje ministrstvo. Za to imamo vlado. Če bo šel v Moskvo obiskat svojega prijatelja v njihovi dumi, se pogovarjat, bo moral imeti inštrukcije s strani ministrstva, bo moral imeti orientacijo, pooblastila. Kar tako, da se bo on spomnil, zdaj pa grem, to bi bil pa velik spodrsljal. To bi ne bilo koristno. In prepričan sem, da se tega zaveda.

Foto: Bojan Puhek

Ste tudi nekdanji predsednik ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je o pravici rabe dobičkov koncesionarjev v zdravstvu ravno odločilo nasprotno kot leta 2018. O isti stvari. Da je to narobe, je opozoril predsednik Rok Čeferin. Kako ocenjujete zaplet, da predsednik svoje lastno ustavno sodišče tako kritizira?

Vesel sem, da je Čeferin to ugotovil. Kot pravnik pravniku mu izrekam priznanje. Če sem vas prav razumel, je povedal, da je to narobe ...

Glasoval proti in obsežno pojasnil zakaj.

In res je narobe, kajti če se hoče spremeniti odločitev ustavnega sodišča, morajo biti argumenti res tehtni in morajo pri tej odločitvi biti predstavljeni. To mora biti posebej utemeljeno. Tukaj pri tej odločbi, kolikor vem, ni bilo tega napora. Zelo skromno je utemeljeno. To je še en korak proč od ustavnega sodišča, kakršnega sem si želel, ko sem bil predsednik. Ideja ustavnega sodišča je nastala v obdobju pred prvo, zlasti pa po prvi svetovni vojni. Takrat so resni misleci in politiki ugotovili, da tudi v demokraciji lahko pride do zlorabe oblasti. Večine, pa tudi manjšine, ampak večina verjetno lažje zlorabi svojo oblast. Ideja je bila, da je treba postaviti varnostne mehanizme. Torej, ustavno sodišče. Prvo ustavno sodišče je nastalo v Avstriji, drugo približno v istem času v Češkoslovaški republiki. Ambicija je bila zavarovati demokracijo, narediti jo ustavno, kar bi preprečevalo, da bi večina, ko bo prišla na oblast, to zlorabljala z močjo večine. In to je prava funkcija ustavnega sodišča. To ni najvišja sodna instanca v smislu, da bi razsojali, ali je prav, da se je koga poslalo v zapor, ker je nekaj ukradel. Ustavno sodišče pa presoja, ali je državni zbor sprejel zakon, ki je neustaven, neskladen z ustavo, ali če je država, njeni organi, posegla in kršila človekove pravice. Takrat ustavno sodišče prižge rdečo luč. To je funkcija ustavnega sodišča. Pri nas se to malce težko razume. Ustavno sodišče bi morala pozicija in opozicija razumeti kot naše skupno ustavno sodišče. Tako, ki bo skupno, naše, od enih in drugih. Mora biti od nikogar in s tem od vseh. Zato tudi zagovarjam predlog, da bi bilo treba voliti ustavne sodnike z dvotretjinsko večino. Da bo lahko izvoljen samo tisti, ki bo imel podporo na obeh straneh. Da ne bo možno preglasovanje, ko mi izvolimo našega. Mora biti od vseh. Pogoji, da je to lahko, so visoka strokovnost, ugled in neodvisnost. Neodvisnost tudi z zavračanjem kakršnegakoli sugeriranja od zunaj. Ko sem bil predsednik ustavnega sodišča in sodnik, se je nekajkrat kaj zgodilo, pa ne bom razlagal podrobnosti. Ampak rad bi videl tistega, ki bi mi rekel, "Petrič, takole odločite". Tak bi letel skozi vrata.

Na ustavnem sodišču, ki je danes zelo enostransko izbrano, je veliko razhajanj. Tudi pri preobratu, ki se je zgodil ob odločanju o RTVSLO, kjer so spremenili odločitev iz preteklosti, da se direktorja ne sme takoj po imenovanju zamenjati, je bilo sodišče močno razdeljeno in dolgo ni moglo odločiti o ustavnosti tega. Kako je vam v bolj pluralni sestavi uspelo doseči soglasje o težkih odločitvah, kot je bila Patria?

Za to se je bilo treba truditi, da smo nazadnje prišli do odločitve po pošteni razpravi. Zdaj se boste mogoče čudili. Na začetku mandata na ustavnem sodišču, ko še nisem bil predsednik, je bil sodnik tudi odličen pravnik, ki je imel marsikdaj drugačne poglede kot jaz. Poznan ustavni pravnik. Morda bolj kot jaz. Ciril Ribičič. Ampak midva sva krasno sodelovala. V veselje se mi je bilo vedno z njim pogovarjati in soočati poglede v skupnem interesu. Tako ustavno sodišče potrebujemo. Ne naše. Ustavno sodišče mora biti skupno, uživati mora ugled, za to se je treba potruditi. Na levi in na desni. Mi smo to ustavno sodišče v zadnjih letih kar precej zavozili. In zato moram reči, ta reakcija predsednika ustavnega sodišča me veseli, ker hočemo imeti ustavno sodišče, ki bo čuvalo našo ustavo, človekove pravice ljudi, neodvisnost sodstva in tako naprej. To potrebujemo. Ne "naše" ustavno sodišče.

Foto: Bojan Puhek

Ustavno sodišče že zelo dolgo odloča o dopustnosti referenduma o interventnem nižanju davkov za kruh, ukinitvi obveze za upokojence, da morajo plačevati dolgotrajno oskrbo. A so te dileme, ali je referendum v tem primeru dopusten, tako težke, da ni mogoče odločiti hitro.

Mislim, da ne. Ko sem bil tam, se je bilo treba zelo truditi okoli Patrije in okoli Titove ceste, pomembno in zanimivo je bilo tudi odločanje, ali je protiustavno, da imamo v naši državi božič za dela prost dan, ramadan pa ne. Mislim, da tudi nismo naredili nobene nesreče Islamski skupnosti pri nas, ko smo povedali, da sta božič in velika noč del naše kulture, slovenske, da to ni samo versko vprašanje. Takrat sem vprašal svoje sodelavke, ki so ugovarjale mojemu stališču, ali jeste za božič potico. Pa so vse rekle, seveda. In pirhe imate tudi za veliko noč. Pa božično drevesce. To je del naše duše in mi moramo tudi z našo ureditvijo, družbeno, priznati to dejstvo, da smo demokratična država vseh državljank in državljanov. Ampak hkrati pa tudi slovenska narodna država. To je treba imeti uravnoteženo, voditi skrb za oboje.

Pred poslanci je zamisel, da bi financiranje RTV Slovenija iz zdajšnjega prispevka in državnega dodatnega financiranja spremenili v le proračunsko financiranje. Kako ocenjujete ta predlog in RTV Slovenija?

Mislim, da je dobro, da za državno televizijo vsi plačamo prispevek. Ampak vedno manj tako mislim, ko gledam, kaj počnejo na RTV, ko gledam, kako malo, premalo naši mediji ohranjajo svojo neodvisnost, nepristranskost. Če bo šlo tako naprej, bom začel biti velik zagovornik tega, da se prispevek ukine, pa naj se znajdejo na trgu, pa naj podpirajo tega, drugega ali tretjega. Dokler jim jaz plačujem, pa pričakujem od njih pošteno ravnanje. In tudi to, da ne bodo zaprli vrat, če je kdo kritičen do stvari, ki jih ti ali oni podpirajo in ponujajo. To ni v redu in je velik problem.

Novice Zoran Stevanović za Siol.net: Žal mi je, da tega nisem bolj podrobno preveril

Novice Vrtovec za Siol.net: Pripravljamo zakonodajo za avtonomno vožnjo Teslinih vozil #intervju

Novice Ernest Petrič o Fajonovi: To je na robu zelo resnih zadev #video

Mnenja Fajonovo damo, svojega jezika ne

Novice Golob priznal, da je "tiho" kandidiral Fajonovo, a udaril po Janši

Novice Matjaž Han: V vladi v senci SD ne namerava sodelovati