Tour de France
Tadej Pogačar
Nedelja, 26. 7. 2026, 4.00
1 mesec, 2 tedna
Skok v športno preteklost
Pred Pogačarjevim slavjem: zadnji dan Toura prinesel najbolj boleč poraz
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,92
Kako se je končala najbolj dramatična etapa na Elizejskih poljanah?
Tadej Pogačar bo z današnjo parado šampionov v Parizu dokončno zakorakal med elitno druščino najuspešnejših kolesarjev na dirki vseh dirk. To lahko z veliko gotovostjo trdimo še pred začetkom zadnje, 21. etape Toura. Rumene majice danes ne bo napadel nihče, peto skupno zmago lahko Slovenec zapravi le še sam. Pa ni bilo vedno tako.
"To me skrbi," je pred zadnjim dnem letošnje Dirke po Franciji dal vedeti športni direktor ekipe UAE Emirates – XRG Andrej Hauptman. Ciljal je na to, da bi se utegnila tradicionalna procesija šampionov zaradi mikavnosti vzpona na Montmartre spremeniti v resno dirkanje. V etapo, v kateri bi lahko noge zasrbele tudi moža v rumenem Tadeja Pogačarja.
Vse, kar mora narediti, da bo še tretjič zapored okronan za kralja francoskih cest, je varno pripeljati na Elizejske poljane. Prednost 6 minut in 26 sekund bi morala zadostovati tako ali drugače, skrajšana trasa sklepne etape izzivalcem ne ponuja dovolj manevrskega prostora, kot jim ga v celotnih treh tednih dirkanja ni ponujal Pogačar.
V vsakem primeru pa med kolesarji že vrsto let velja nepisano pravilo nenapadanja rumene majice, ko se karavana pripelje v Pariz. Vrstni red pri vrhu skupne razvrstitve je tako bolj ali manj zapečaten že pred zadnjim dnem Dirke po Franciji.
Tadej Pogačar se pripravlja na novo veliko slavje na Elizejskih poljanah.
Pol stoletja raja za sprinterje
Tradicija raja za sprinterje, ki se na Elizejskih poljanah podajo v boj za eno najprestižnejših etapnih zmag v svetu kolesarstva, je stara več kot pol stoletja. Slavne poljane so cilj Toura premierno gostile leta 1975, od takrat edino izjemo predstavlja leto 2024, ko se je dirka vseh dirk zaradi sočasnega spektakla olimpijskih iger namesto v Parizu končala v Nici.
Čeprav je šlo za kronometer, je bil tudi pred dvema letoma zmagovalec skupne razvrstitve znan že pred zadnjim dnem dirke. Tadej Pogačar je v sklepno uro resnice vstopil s prednostjo 5:14, na slabih 34 kilometrov dolgi trasi pa je slovenski šampion tej prednosti dodal še dobro minuto in postavil piko na i tretji skupni zmagi na Touru.
Pred natanko letom dni je etapna zmaga na zadnji dan lanskega Toura pripadla Woutu van Aertu.
Nekoliko posebna je zaradi divjanja požarov po Franciji tudi letošnja parada šampionov. Namesto klasičnega starta na obrobju Pariza in umirjenega prebijanja proti središču prestolnice bo tokrat trasa omejena zgolj na pariške ulice. Končnih 89 kilometrov pa vključuje tudi tri vzpone na Montmartre, ki bi torej lahko zamikali tudi Pogačarja. Lani so ga, vendar je moral na koncu priznati premoč Woutu van Aertu. Velikega Wouta letos ni zraven in kdo ve, kaj se plete po glavi 27-letnika s Klanca pri Komendi …
Kakorkoli že; peto skupno zmago lahko Pogačarju danes prepreči le še neverjetna smola, vendar so zaključne etape dirke vseh dirk v preteklosti že pisale nepozabne zgodbe. Najbolj epsko je bilo leto 1989, ko je Francija prav na zadnji dan ostala brez rumene majice.
50 sekund za zadnjih 24,5 km
Pedro Delgado, zmagovalec Toura 1988, je v Francijo prispel kot izrazit favorit, vendar se je zanj vse zalomilo že na prvi dan dirke. Perico je zamujal na start uvodnega kronometra, ko je poskušal zamujeno nadomestiti na cesti, pa je sledilo še več težav. Dan je zaključil z več kot sedmimi minutami zaostanka, ki mu ga nikoli ni uspelo zmanjšati.
Zaostal je za dvema kolesarjema, ki sta si tri tedne večkrat izmenjala vodstvo, na koncu pa sta se za skupno zmago udarila na ulicah Pariza.
Laurent Fignon si je pred zadnjim dnem Toura 1989 priboril 50 sekund prednosti pred najbližjim zasledovalcem LeMondom.
Laurent Fignon je bil pri 29 letih že dvakratni zmagovalec Toura (1983 in 1984), nekaj tednov pred začetkom francoske pentlje pa je osvojil še Dirko po Italiji. V domovini so ga slavili kot naslednika Bernarda Hinaulta (pet zmag na Touru) in človeka, ki bo Franciji po petih letih znova prinesel zmago na največji kolesarski dirki na svetu.
Nasproti je takrat stal Greg LeMond. Američan je tri leta prej postal prvi zmagovalec Toura iz ZDA, nato pa ga je leta 1987 med lovom skoraj ubil strel iz šibrenice njegovega svaka. Izgubil je ogromno krvi, dolgo okreval in veljalo je prepričanje, da na najvišjo raven nikoli več ne bo stopil. Na Touru leta 1989 se od LeMonda tako ni pričakovalo nič več od spodobne vrnitve.
Po treh tednih hudega boja s Fignonom je vse kazalo na to, da mu bo uspela še precej več kot spodobna vrnitev, a da bo hkrati za las prekratek za svojo drugo zmago na Touru. Fignon je imel v dobrem 50 sekund. Prednost, ki bi morala zadostovati tudi za kronometrski zaključek od Versaillesa do Pariza.
Zmaga, ki je spremenila kolesarstvo
Francoski časniki so pripravljali naslovnice o Fignonovi tretji zmagi, televizijske ekipe so se pripravljale na domače slavje. Že na startu pa je vso pozornost ukradel LeMond z opremo, ki je bila za tisti čas revolucionarna. Aerodinamično krmilo, ki so ga dotlej poznali le v triatlonu, ena prvih aerodinamičnih čelad in položaj, ki je še danes standard vrhunskih kronometristov. Na drugi strani je skozi veter plapolal značilen svetlolasi čop Fignona. Inovacija proti tradiciji.
Že prvi vmesni čas je nakazal, da se pripravlja nekaj neverjetnega in da je tokrat v prednosti inovacija. LeMond je topil zaostanek. Fignon je sekundo za sekundo izgubljal prednost, ki jo je gradil tri tedne. LeMond je letel po Parizu, v cilj na Elizejskih poljanah je prispel z odličnim časom, nato se je začelo dobri dve minuti dolgo čakanje.
Razplet zadnje etape na Touru 1989:
Fignon je garal in v zadnjih metrih iz sebe iztisnil vse, vendar mu ure ni uspelo zaustaviti pravočasno. Po 4021 kilometrih je najboljša kolesarja na dirki ločevalo osem sekund. Do danes najmanjša končna razlika med prvim in drugim mestom na Touru.
Suša Francozov bo trajala vsaj še eno leto
Kolo in slog, s katerima je LeMondu uspel neverjeten preobrat, sta v naslednjih letih poskrbela za revolucijo cestnega kolesarstva. Nekje vmes je Američan v ta svet pripeljal še karbonske okvirje koles. Na drugi strani je eden najbolj dramatičnih bolečih porazov v zgodovini kolesarstva, kot je priznal v svoji avtobiografiji, močno zaznamoval tudi kariero dvakratnega zmagovalca Toura Laurenta Fignona, ki je leta 2010 umrl v rodnem Parizu.
Fignon leta 1989 ni prekinil pet let trajajoče suše. Ta se je razvlekla do neslutenih razsežnosti in traja še danes, 37 let pozneje. Trajala bo vsaj še eno leto, ker bo danes na Elizejskih poljanah znova donela Zdravljica. Tokrat, verjamemo, brez drame.
