Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
13. 4. 2013,
13.51

Osveženo pred

9 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Sobota, 13. 4. 2013, 13.51

9 let, 2 meseca

Turning: ko moči združita glasba in refleksija spolne identitete

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
V torek, 16. marca, v Kino Šiška prihaja dokumentarec, v katerem se svet ženstvene energije prepleta z glasbo ekscentričnega Antonyja Hegartyja in njegove zasedbe Antony and the Johnsons.

Leta 2006 je britanski glasbenik Antony Hegarty moči združil z umetnikom in filmskim ustvarjalcem Charlesom Atlasom – skupaj sta se lotila glasbeno-umetniškega performansa Turning, ki sta ga popeljala po različnih evropskih mestih. Dogajanje sta beležila tudi na kamero, rezultat pa je, tako kot performans, kombinacija Antonyjeve glasbe, ki se ukvarja s prevpraševanjem splošno sprejete percepcije spolov in življenjskih zgodb trinajstih žensk, ki so na odru sodelovale kot vizualni element performansa.

Nekatere od njih nosijo kričeče kostume, nekatere večerne obleke, ali pa so preprosto zgoraj brez. Nekatere so lezbijke, druge transseksualke, tretje androgene – medtem ko jih kamera na odru ujame v statičnih pozah in jih z različnimi učinki prenese na veliko platno za njimi, dokumentarec odpotuje tudi v zaodrje, kjer z gledalcem delijo svoje dojemanje spola in svoje, ponekod precej težke, življenjske zgodbe. Čeprav prihajajo iz popolnoma različnih okolij, pa jih druži ravno oder – kot homogena celota izrisujejo vprašanje spolnih identitet in spolne usmerjenosti.

A če se dokumentarec osredotoča na glasbeno-vizualni performans in vprašanje spolne identitete oziroma tudi identitete na splošno, bo gledalec morda pogrešal obsežnejši intervju z idejnim vodjo Antonyjem. Ta je v filmu namreč prisoten le na odru in v nekaj kratkih kadrih, v katerih komunicira z dekleti, zato odgovor na vprašanje, kaj je njega in Atlasa pri tem projektu navdihovalo oziroma kako je sploh nastal, ostaja skrit.

Zanimivo je tudi to, da je kljub izjemno močni vizualni vrednosti samega šova dokumentarec vizualno popolnoma preprost in estetsko nezanimiv. Kdo ve, morda je bistvo tega ravno izpostavitev dveh popolnoma nasprotujočih si sfer življenja teh deklet. Prvo spoznamo v preprostih intervjujih v slogu resničnostnih šovov, v katerih razmišljajo o svoji preteklosti, ki je pogosto polna bolečine, družbene izobčenosti in težav z definiranjem svoje identitete. Na drugi strani pa so posnetki vizualno zanimivejšega performansa, s katerim je teh trinajst žensk končno našlo svoje zavetje, družino in tudi identiteto.

Ne spreglejte