Tudi kino je lahko balon

V toplih majskih dneh, ko je sonce najvišje na nebu, je vstop v Kinodvor zanimiva izkušnja. Na mizicah njegovega "vrta" ob kavi uživajo mamice in študenti, v notranjem delu kavarne ob glasbi uživa natakar. Sproščeno in mirno: kdo bi si mislil, da se za steno nahaja razigrana in zvedava skupinica otrok, ki jih je z namenom razširjanja obzorij tja pripeljala šola. Navsezadnje Kinodvor ponuja poseben program Kinobalon, namenjen otrokom in mladim ter njihovi filmski vzgoji. Program, katerega protagonistki sta Petra Slatinšek in Barbara Kelbl.

"Eno fotografijo bi imela z njo," preden prispe fotograf, napol resno, napol hudomušno pripomni Petra in s prstom pokaže na filmski plakat filma Pobalinka. Dramo o mladostniškem iskanju identitete, ki problematizira družbeno konstrukcijo spolov, je v Kinodvoru mogoče ujeti še ta teden.

"Je zelo iskren, a hkrati nič patetičen film," pravi Petra. "Všeč so mi filmi z emocijami mladih v ospredju. Ker se morajo mladi vživeti v svoja čustva, jih je precej težko posneti in pripraviti do dobre igre. V Pobalinki je glavni igralki nedvomno uspelo. Zelo prepričljiva zgodba te posrka, dejansko čutiš, kako mora biti v njeni zamenjani vlogi."

Od ljudskih pravljic do filma Petra Slatinšek, ki je svoja študijska leta preživela za klopmi filozofske fakultete, se je na svojem delovnem mestu znašla po vabilu direktorice Kinodvora Nine Peče. Ta je bila namreč seznanjena z njenim minulim delom v okviru filma. "Eno največjih in najpomembnejših del na festivalu je bilo recimo v okviru Slona (vzgojno-izobraževalni program animiranega filma )na Animateki. Tam me je Igor Prassel (programski direktor in producent) spodbudil k temu, da naj razmišljam o delanju otroškega programa. Pomembno vlogo so imele tudi urednice na Cicibanu. Do takrat nisem imela nobene posebne afinitete do otrok."

V preteklosti je bilo Petro mogoče zaslediti tudi v kulturni redakciji Radia Študent, kjer je sodelovala pri oddaji Za 2 groša fantazije. "Da, imam dve vzporedni zanimanji, eno je film za otroke in mlade, drugo so pa ljudske pravljice – iz njih sem tudi magistrirala." Kljub ljubezni do ljudskega se je Petra znašla na točki, kjer se je morala odločiti, kateri ljubezni bo dala prednost. Splet okoliščin je botroval k izbiri ukvarjanja s filmom. "Pravljice lahko kljub temu berem celo svoje življenje."

Ljubezen do filma se je Petri v podzavest prikradla v času najstniških let, ko je razvila konkretnejši odnos do njegovega jezika. "Rojstvo te ljubezni je povzročil ritual obiskovanja gimnazije, igranja biljarda in gledanja kinotečnih filmov z ljubeznijo iz srednje šole."

Pomembno je ustvarjanje zgodbe Dandanes k razvoju tovrstne ljubezni pomaga mladim najrazličnejših starosti. Program Kinobalona nastaja s sodelovanjem z distributerji: "Ko je film enkrat izbran, se prebudita moja in Barbarina domišljija. Okrog posameznega filma želiva ustvariti zgodbo, ki bo otrokom oziroma mladim blizu. Ta zgodba lahko pomeni veliko različnih dejavnosti; razstave, delavnice v živalskem vrtu, sodelovanje z muzeji, cirkusom, delavnice dokumentarnega ali animiranega filma … zgodbo narekuje določen film."

Tovrstno delo z mladimi, ki svoj filmski okus šele razvijajo, prinese nemalo zadovoljstva. "Z vsakim dobrim filmom, ki mu sledi dobra delavnica, doživiš veselje otrok, in to je tisto, kar te žene naprej," potrdi Petra.

"Dejstvo je, da na dolgi rok brez podpore države ne bo šlo." Kot dandanes ni nič nenavadnega, se je tudi tovrstna dejavnost znašla v finančni stiski. Zadnji dve leti je velik kos denarja prišel s strani ministrstva za kulturo, a tega razpisa letos sploh ni bilo. Čeprav je država v preteklosti Kinobalon označila za program nacionalnega pomena, letos "ne ponuja možnosti, da bi ta program nadaljevali." Del dejavnosti so morali ukiniti. "Dejstvo je, da na dolgi rok brez podpore države ne bo šlo."

Kaj pa določitev starostne primernosti filmov za otroke? Kot meni Petra, je starostno primernost filmov smiselno določiti, le da je to treba storiti na razumen način. Medtem ko so v tujini formalni predpisi po njenem mnenju lahko zelo zavajajoči, ji je, kot pravi, na nek način pisano na kožo to, da v Sloveniji nimamo formalnih predpisov. "To pomeni, da samostojno določam starost in pri tem imam samo en kriterij: otrok mora film razumeti."

"Se mi pa majhnim otrokom ne zdi dobro kazati izrazito nasilne in seksualne vsebine. Niso še zreli za to, lahko jih prizadene. Se mi zdi logično, da jih ščitimo, samo jih moramo na nek razumen način."

Telebajski = zanič produkcija Petra, ki se svojih otroških nedeljskih juter spominja po risankah, kot so bile Lilliput put, Barbapapa, Mumini, Črta in Buš Buš, prednost animacije vidi v tem, da se z njeno pomočjo otroci izobražujejo tudi na likovnem področju, medtem ko filmi bolje povzemajo njihove vsakdanje občutke. " Zdi se mi pomembno, da se otrok z likom identificira in vidi, da še nekdo drug čuti, tako kot čuti on. Vsak žanr ima neko svojo moč."

In kako pristopa do filmske vzgoje svojega malčka? Kot pravi, bo rezultat zaradi njegove starosti viden šele čez nekaj let, ko bo star toliko kot njeni kinobalonovci, da pa se verjetno njen odnos do filma pri otroku ne razlikuje dosti od ljudi, ki imajo vsaj malo občutka za film. "Ne kažem mu stvari, ki mi niso všeč. Zaradi mene lahko vztraja pri tem, da hoče gledati Telebajske, pa jih pač ne bo dobil. Kar se mene tiče, je to zanič produkcija in je ne bo gledal."

"Podpiram in pozdravljam vsak slovenski otroški film" V letih ukvarjanja s filmom za mlade in otroke je Petra razvila topel, a hkrati kritičen odnos do domačega filma. "Podpiram in pozdravljam vsak slovenski otroški film. Najprej jih je treba začeti množično snemati, potem bomo lahko govorili o kakovosti. Če ima vsak režiser samo enkrat v življenju možnost posneti en otroški film, ta ne more biti vrhunski. Ne čudi me, da je film Gremo mi po svoje podrl rekorde, ker je splošno dejstvo, da film v domačem jeziku, ki je namenjen otrokom, privlači največ občinstva. Zdi se mi pomembno, da se tovrstno produkcijo tudi uzakoni."

Petra s Kinobalonom tudi letos sodeluje na filmskem festivalu Kino Otok. Kot pravi, letošnji program temelji na zgodbah, ki so podane z vidika otrok in mladih, njegova rdeča nit pa je sporočilo, da morajo biti ponosni na to, kar so. Še posebej izpostavlja ameriški road film Arcadia, v katerem se morata najstnica in njen brat z očetom podati na dolgo pot v Kalifornijo. Kot navdušeno pripomni, je omenjeni film eden od tistih, ki se bodo ugnezdili v njenem dolgotrajnem spominu. " Izjemno malo filmov naredi zares močan vtis. Velika večina filmov spada v kategorijo relativno dobro narejenih, ki pa jih takoj pozabiš."