Režiser filma Boštjan Slatenšek

Do zdaj ste snemali vojne dokumentarce. Kakšne so vaše izkušnje s snemanjem filmov o glasbenikih ali z glasbeniki?

Film o Tošetu je moj drugi glasbeni dokumentarec. Prvi glasbeni dokumentarec sem posnel v Indiji, o popolnoma drugačni glasbi. Večino svojega časa pa sem se ukvarjal z drugačnimi temami, ki so vezane na droge, na vojne ... na marginalne zadeve. Glasba me sicer zelo zanima in to je bil glavni razlog, da sem se lotil projekta.

Kaj ste vedeli o Tošetu, preden ste se lotili projekta? Ste ga poznali kot glasbenika?

Ne, Topeta sploh nisem poznal kot glasbenika. Toše se me je dotaknil in me je začel zanimat ob tragediji in ko sem dojel kakšna zvezda je pravzaprav bil na področju Balkana. Nisem bil v Sloveniji in se me s svojimi koncerti in glasbo ni dotaknil. Trenutek njegove tragedije in vsi odzivi, ki so sledili so me pritegnili in takrat sem »spoznal« Tošeta in takrat sem prvič slišal njegove pesmi.

Kako ste se zadeve lotili? Najbrž ste se morali pozanimati o glasbeniku …

Informacij o Tošetu je na spletu veliko, tako da ni bilo težko. V veliko pomoč sta mi bili Nina Sever, njegova slovenska producentka in njegova menedžerka in producentka v Makedoniji Ljiljana Petrovič. Brez njiju ne bi mogel zbrati dovolj informacij za tak projekt.

Kakšna je bila osnovna ideja dokumentarca? Nekaj materiala ste že dobili. Kako ste ga potem dopolnili, da je nastal dokumentarec?

Ideja za film je res najbolj pomembna, saj združi ves ustvarjalni proces. Soočil sem se s situacijo, ki si jo noben avtor ne želi; da ima nekaj materiala že posnetega in sicer na način na katerega ni imel vpliva. Najprej sem moral torej material pregledat in se odločit ali mi je ta material sploh všeč in ali si na tem materialu želim graditi svoj projekt. Najprej sem bil zelo skeptičen in sem bolj iz vljudnosti pristal na to, da ga pogledam. Material mi načeloma ni bil všeč, našla pa se je ena kaseta, ki me je zelo pritegnila in iz katere sem nato izhajal. Material sem nato Nadgradil s svojimi idejami in začel sem verjeti, da lahko iz tega naredim dober oziroma odličen film.

Kje vse ste snemali in zakaj ravno na teh krajih?

Tošetova kariera je šla iz Kruševa v Makediniji proti Skopju, Beogradu, Ljubljani in nato proti Londonu. London je zato postal centralna točka filma, hkrati pa izhodiščna točka do naslednjih destinacij, ki so bile povezane s Tošetovim glasbenim ustvarjanjem. London je tudi sicer svetovno glasbeno srce in prav zato smo izhajali od tam in se nato odpravili v druge kraje, v katerih je Toše ustvarjal.

Kakšno prihodnost so Tošetu napovedovali v Londonu?

Ko sem se lotil tega projekta sem bil zelo skeptičen. V Londonu pa sem se srečal s producenti in glasbeniki, ki so z njim sodelovali in od njih sem žele dobiti iskreno informacijo o tem, kakšen glasbenik je bil Toše in kaj mislijo o njem. Sam namreč nimam glasbenega znanja, da bi to ocenil. Bil sem presenečen, ker so prav vsi sogovorniki brez kančka obotavljanja povedali in zatrdili, da je bil Toše dejansko zvezda, ki j bil tik pred tem, da postane zvezda v Londonu in če si zvezda v Londonu, si zvezda povsod po svetu.

Odpravili ste se torej snemat po Balkanu. Kakšna izkušnja je bila to?

Naša »balkanska turneja« je bila polna drobnih dogodivščin, hkrati pa smo bili dovolj previdni, da nismo razglašali, da snemamo dokumentarec o Tošetu, kajti to bi pritegnilo preveč publike in bi bilo mogoče, da bi karkoli posneli. Na snemanje filma pa sta prav gotovo vplivali tudi balkanska gostoljubnost in strast, ki smo ju bili deležni in ki je bila značilna tudi za Tošeta.

Snemali ste torej tudi v Dubrovniku, ki je bil za Tošeta eden najlepših krajev na svetu. Kako je potekalo snemanje tam?

Dubrovnik je bil naš prvi snemalni dan na balkanski poti in tam smo želeli posnezti intervju z Andyjem Wrightom, skladateljem in producentom. Del intervjuja je potekal v avtomobilu, med vožnjo po Dubrovniku. Ker je bil vrhunec sezone je bila v mestu neznosna vročina in neznosna gneča in Andy se je s kamero na avtomobilu izgubil v množici, tako da smo se naslednje štiri ure iskali po Dubrovniku. Na srečo smo se našli in posneli intervju.

Kako je potekalo snemanje v Kruševu? Povezani ste bili s Tošetovo sestro, ki naj bi vam dala še neki material ...

Snemanje dokumentarnega filma se od snemanja igranega filma razlikuje po tem, da zelo malo stvari, ki se tičejo snemanja lahko predvidiš v naprej. Scenariji morajo biti fleksibilni in bili smo pripravljeni na presenečenja in na to, da se bomo prilagajali. V Kruševu smo bili večkrat in vsakič, ko smo se peljali tja, smo pričakovali, da bomo dobili del zgodbe. In s tem segment filma. Ta načrt se je na žalost izjalovil, saj moraš pri dokumentarnem filmu sledit ideji, ki se ti poraja. Seveda smo spoznali Kruševo, ki ima v Makedoniji in je imelo v Jugoslaviji zaradi svoje krute zgodovine posebno vlogo. Mesto daje posebno energijo in tudi mi kot filmarji smo to začutili.

Kateri od krajev, kjer ste snemali, je na vas pustil največji »Tošetov pečat«? Kruševo?

Ja, seveda, to je Kruševo. Ravno zaradi te energije, ki jo ima mesto in ki jo je v sebi nosil tudi Toše, ki je v intervjujih, na odru, poudarjal pripadnost mestu. In res smo tudi mi začutili to moč, ki jo ima Kruševo.

Zakaj ste se odločili, da boste film sami zmontirali?

Kreativni prosec je pri ustvarjanju filma večplasten, Najprej je ideja, potem je samo snemanje in na koncu montaža, ki je del procesa, v katerem najbolj uživam, ker se lahko igraš Boga. Ustvarjaš svoje vesolje in svoje svetove, igraš se z usodami ljudmi v filmu, s čustvi gledalcev. Iz tega razloga zelo rad montiram sam.

Je bilo težko najti distributerja za film?

Ne, sploh ne, ni bilo težko najti niti distributerja niti partnerjev za projekt. Deloma verjetno zato, ker Tošeta poznajo povsod po Jugoslaviji, drugi razlog pa je, da je moj poslovni partner Igor Pediček zelo znan producent in njegova beseda na tem področju nekaj velja. On je brez težav našel distributerja.

Kaj mislite o Tošetu zdaj, ko ste o njem posneli dokumentarec?

Zelo malo je ljudi, ki v sebi nosijo takšno strast, energijo in željo, da bi nekaj naredili v življenju, kot Toše. Imel je neko »čarovnijo« s katero je uspel začarat publiko, sodelavce in pravzaprav vse ljudi okoli sebe. Prav ta energija ga je pripeljala v London, kjer je snemal z najboljšimi svetovnimi producenti.

Kako je izkušnja snemanja tega filma vplivala na vas?

Zelo dolgo sem si že želel snemati dokumentarec o strasti in prav Toše se je odlično vljučil v mojo shemo. Bil sem zelo vesel, da sem lahko sodeloval pri projektu in pri snemanju sem se zelo veliko naučil in prepričan sem, da bodo vsi moji naslednji filmi zaradi te izkušnje boljši.