Overkill

TIP: Eden najboljših novodobnih thrash albumov.

Overkill iz New Jerseyja so eden najimenitnejših thrash bendov vseh časov. Skupina se od leta 1980, ko je začela delovati, za razliko od večine kolegov ni nikoli odrekla prvinskemu in dodobra navitemu thrash metalu. Na kakšnem izmed štirinajstih prejšnjih albumov pa se je skupina spomnila tudi punk in heavy metal korenin, iz katerih izhaja thrash, vendar tudi to vedno na svojstveno energičen način.

Trmasto vztrajanje na prvinskem thrashu in prav takšnem kljubovanju vsem spremembam, ki so se zgodile v metalu, pa se je skupini zares obrestovalo šele na njenem najnovejšem izdelku Ironbound, ki je eden najbolj silovitih in vznemirljivih albumov skupine sploh. Prvi vtis ob poslušanju te plošče je, da se je Overkillu tokrat zares vse izšlo. Že sam zvok je fenomenalen in učinkuje kot visokoproračunski, čeprav so produkcijo tokrat prevzeli člani skupine sami. Podobno je tudi s samimi skladbami. Overkill so v njih tokrat bistveno bolj izpostavili svojo moč izvedbe, hkrati pa so skladbam pustili precejšnjo mero nebrzdane brutalnosti. In ravno to sozvočje prefinjenosti in čiste napadalnosti, ki sta v naravnost idealnem razmerju, dela ta album tako poseben.

Poleg tega Overkill tokrat predstavljajo skladbe, ki so v povprečju dolge približno 6 minut. Vanje pa so nasuli toliko raznolikih riffov, kot jih večina njihovih novodobnih naslednikov ne zmore v svoji celotni karieri. Kljub dolžini pa se za skladbe ne da reči, da so epske. Prej nasprotno. Overkill so ustvarili ultimativne thrash zabijanke, polne menjajoče se ritmike, strupenih riffov, kitarskih dvobojev, liričnih vložkov in tudi odličnih solističnih izletov. Če k temu dodate še izjemno petje Bobbyja Ellswortha, ki obvlada tudi za thrash nevsakdanje, skrajno visoke registre, je slika popolna.

Morda tisto najlepše na albumu Ironbound pa je, da prav nič ne moti, da je glasba Overkill iz nekega drugega časa. Ob zvokih tega albuma človek pomisli, kako pomehkužena in izumetničena je današnja metal scena. Overkill pa s svojim furioznim zvočnim napadom in pogubno energijo tako na nek način delujejo kot nekakšna protiutež in tudi kot zelo dobro opozorilo, kako je oziroma bi bilo treba stvarem streči.