OCENA FILMA: Sol življenja

Prejšnji teden se je na redni spored v Kinodvoru uvrstila italijanska grenko-sladka komedija Sol življenja. Gre za drugi režijski izdelek triinšestdesetletnega režiserja Giannija Di Gregoria, v katerem je nadaljeval tisto, s čimer je začel že pred nekaj leti v na Beneškem filmskem festivalu nagrajenem delu Avgustovsko kosilo.

V središče filma Sol življenja je režiser postavil samega sebe, svoje strahove in željo po iskanju morda zadnje romance svojega življenja. Romantično-realistična pripoved s pridihom Allenove zmedenosti se tako vrti okoli resničnega človeškega bitja z resničnim človeškim obrazom. Medtem ko se je primoran ukvarjati s kičasto, aristokratsko prastaro materjo, zraven negovati platonski odnos s svojo ženo ter se vedno ukvarjati z denarjem, ki ga tako ali tako vedno primanjkuje, Giannijeve misli potujejo daleč naokoli, se ukvarjajo z ženskimi dekolteji, dolgimi nogami in bujnimi, razkošnimi lasmi. V ogledalo strmeč moški z velikimi podočnjaki in otožnim pogledom na eni strani hrepeni po vznemirljivem stiku z žensko, na drugi pa se boji bližine starih moških. Navsezadnje ve, da je tudi sam eden od njih, da se mu čas izteka in da je ljubezen svojega življenja pustil nekje daleč za sabo.

Medtem ko gledalec skozi nevsiljive komične vložke in hkrati vseprisotno melanholijo spoznava, kaj se po glavi plete protagonistu, je ob vpeljavi drugih likov obenem mogoče začutiti elemente, ki se ukvarjajo še z marsikatero težavo postmoderne zahodne družbe. Poleg prevladujoče obsedenosti z mladostjo film med drugim problematizira medgeneracijske odnose, pretirano ukvarjanje z družinskim denarjem, pomanjkanje služb, posledično brezciljno obupanost sodobne mladine in vseprisotno instrumentalnost vsakdanjih medčloveških odnosov.

Sodobna realistična pripoved, kjer večina likov deluje naravno, tako kot naravno deluje tudi vsakdanje dogajanje. Nelinearna pripoved niza posamezne dele Giannijevega vsakdana: njegovo ukvarjanje s prevpraševanjem lastnega obstoja in poskus pobega starosti postopoma gradita gledalčevo znanje o njegovi osebnosti. Koralda segmentov za neorealizem značilne neolepšanosti realnosti malega človeka pa se v tem primeru tu in tam zdi malce nespretno nanizana, nezmožna doseči tisto, kar bi sprva pričakovali. Pripoved, ki se začne precej obetavno, gledalca tako na koncu pusti nepotešenega.