OCENA FILMA: Otočje

Eden od filmov, ki jih prinaša letošnji mednarodni filmski festival Kino Otok je drama britanske režiserke Joanne Hogg, ki navidezno na precej strukturiran, nadzorovan, a vseeno improviziran način pripoveduje zgodbo o dopustovanju družine iz britanskega višjega srednjega razreda, se dotika težav njenih članov, o katerih le stežka spregovorijo sami – raje se zatekajo k ukvarjanju s hobiji ali popolnoma nepomembnim, trivialnim pogovorom.

Režiserka, ki se je kalila na televiziji, je pri ustvarjanju filma znana po tem, da vanj vplete elemente iz svojega otroštva in mladosti – tokrat je dogajanje postavila na Tresco, enega od otokov otočja Scilly na jugozahodu Velike Britanije. Tja se je na počitnikovanje odpravila družina – mati Patricia, njen osemindvajsetletni sin Edward in hčerka Cynthia, pričakujejo pa tudi očeta, ki se na koncu nikoli ne prikaže. S seboj imajo tudi mlado Rose, profesionalno kuharico, ki skrbi za to, da se komu od njih ni treba predolgo muditi v kuhinji.

Čeprav je eden od glavnih razlogov za družinske počitnice Edwardov prihajajoči odhod na prostovoljno delo v Afriko, se zdi, da člani družine svojih počitnic in časa, ki ga imajo skupaj, ne znajo najbolje užiti. Ves čas v nedogled razpravljajo o nepomembnih, trivialnih rečeh, pogovori so dolgočasni, nezanimivi, mestoma nerodni, medtem ko v sebi večino časa zadržujejo tisto, kar jih v resnici muči. Kopičenje neizrečenega tu in tam eksplodira v glasnih, mučnih, bolečih telefonskih pogovorih in prepirih, polnih kričanja. Eden od zanimivih trenutkov je denimo tudi odhod v restavracijo, kjer se družina kar ne more odločiti, za katero mizo bi sedela – da je mera polna, se po dolgem izmišljevanju na koncu Cynthia še pritoži nad surovostjo svojega mesa. Snobovstvo ali znak resnejših težav?

Odnose, ki kar kričijo po tem, da bi jim kdo priskočil na pomoč, režiserka poudarja še s svojevrstno tehniko dela. Izvrstno izpeljana nerodnost pogovorov je verjetno rezultat tega, da igralcem ne izroči celotnega scenarija, temveč le osnutek – vse drugo je improvizacija. Neprijetnost pogovorov nadgrajuje s telesno govorico igralcev, ki jo večinoma zabeleži s statično kamero, širokimi kadri, ki ujamejo vse tisto, kar se s protagonisti dogaja. Zanimivo je denimo opazovati tri mirne, komajda premikajoče se člane družine pri večerji, medtem ko se v ozadju po kuhinji premika Rose.

Hladni, mestoma vihravi odnosi se zrcalijo v mrzlem, vetrovnem, tu in tam deževnem vremenu. Kamera večino reči posname s pomočjo naravne svetlobe – ko so protagonisti na filmski trak zabeleženi v hiši, so pogosto pred virom svetlobe in zato izpadejo kot napol temne silhuete, zamaskirani ali zaslepljeni posamezniki.

Tako kot ni pretirane umetne svetlobe, režiserka dogajanju ni dodala niti glasbene spremljave, namesto tega je v ozadju skorajda ves čas mogoče slišati ptičje petje. Lahko bi rekli, da film s pomočjo dobro premišljenih širokih kadrov, deloma improvizirane igre in odsotnosti resnično umetnega na neorealističen, intimen način portretira delovanje družine, katere člani imajo več težav, kot si mislijo. Odpira veliko vprašanj, ne poda mnogo neposrednih odgovorov, veliko stvari pa pusti neizrečenih.

Filmsko delo, ki si ga ne ogledate, ko želite nekaj lahkotnega in vedrega.