OCENA FILMA: Mrha

Med poletnimi meseci se v naših kinih včasih znajdejo kakšna poletna mašila, ki dopolnjujejo običajno ponudbo poletnih visokoproračunskih uspešnic. Včasih naletimo na kakšen biser, pogosto gre le za mašilo – tako kot na primer pri Mrhi, filmu, ki nosi letnico 2010 in v glavni vlogi prinaša Juno Temple, mlado britansko igralko, ki smo je bolj vajeni v stranskih vlogah. Juno igra Danielle, ki leta 1987 na gimnaziji v malem mestecu v Oklahomi velja za mrho – tisto dekle, ki se obnaša in oblači preveč izzivalno. Šolska seksulja. Fantje ne izbirajo nje, ampak ona izbira (in zapušča) njih. "Nihče ne mara mrhe," ji reče ravnatelj in dekle se hitro znajde v posebnem razredu "neprilagojencev", kjer spozna Clarka (Jeremy Dozier) – predebelega in sramežljivega geja brez prijateljev in s homofobnim očetom (Dwight Yoakam). Danielle in Clark morata skupaj skrbeti za vrečo moke, ki igra vlogo otroka (v njunem primeru je to Joan) in s katero skuša šola mladino prepričati o spolni abstinenci. Medtem ko Daniellina mama (Milla Jovovich) načrtuje poroko z mormonom (William H. Macy), pa najstnica obupano pogreša očeta, ki ga ne pozna. Ker se skuša Clark izogniti vojaški akademiji, s katero mu grozi oče, ga ni treba dolgo prepričevati o potovanju v Los Angeles, kjer živi Daniellin oče. Tako se začne mali road trip improvizirane družine, za njo pa se podata obe mami pobeglih najstnikov.

Mrha je prvi celovečerni režiserski in scenaristični podvig Aba Sylvie, ki je navdih črpal tudi iz lastnih izkušenj odraščanja v Oklahomi. Vseeno se je lotil prevelikega zalogaja odraščanja v osemdesetih ter spoja komičnosti in dramatičnosti, a na žalost je rezultat zgodba z zelo razsutim tempom. Tisto, kar pri filmu najbolj prepriča, je vsekakor odnos med malo razuzdanko, ki pogreša očeta, in velikim, tihim gejem z nasilnim očetom. Kljub nekaterim precej depresivnim vidikom filma zgodba teče lahkotno, kar včasih ustvari čudaško ozračje in na trenutke prekine vez z gledalcem, ki jo sicer najbolj ohranjajo zelo živi liki. Poleg Juno izstopata Jovovicheva v zanjo skoraj nenavadni vlogi mame in Yoakam, skriti biser filma.

Nerodno narejen film o odraščanju je poln negotovosti, s katero se različni liki spopadajo vsak na svoj način. Med vrsticami se pretakajo težka vprašanja o starševstvu, odraščanju, sprejemanju, ljubezni, splavu in pogumu, a predvsem o prijateljstvu in družini. A ta velik zalogaj na žalost izzveni kot okorna lekcija iz spolne vzgoje in glasbenih hitov iz osemdesetih. Kar nas pravzaprav pripelje do še ene moteče nekonsistentnosti – če ne bi bilo glasbe in napisa na začetku, bi dogajanje filma mirno umestili v sedemdeseta (razen če nam je režiser s tem hotel sporočiti, da se je življenje v omenjenem mestecu ustavilo tudi pri pričeskah, oblačilih in splošni estetiki filma). Film s težavami z identiteto.