OCENA FILMA: Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti

Evolucija mutiranega gena x se nadaljuje. Dnevi prihodnje preteklosti (X-Men: Days of Future Past) so že peti film v franšizi Možje X oziroma sedmi, če prištejemo še oba Wolverina. V obeh primerih lahko govorimo o daleč najambicioznejši in najbolj prepričljivi upodobitvi Marvelovih stripovskih mutantov na velikem platnu.

Skok v preteklost Osvežimo spomin. Možje X so na prelomu tisočletja, po škodi, ki jo je s svojimi kičastimi netopirji povzročil Joel Schumacher, v kinodvoranah orali kritiško in finančno ledino na področju novodobnih stripovskih junakov, pozneje pa so jih tekmeci, kot so Vitez teme, Spider-Man in kolegi iz konkurenčnega Marvelovega vesolja, bolj ali manj upravičeno zasenčili.

V Prvem razredu so pomlajeni mutanti že nakazali vrnitev v staro formo, z Dnevi prihodnje preteklosti pa so se dokončno povzpeli tja, kjer so že bili in kamor tudi spadajo: na sam vrh filmov o superjunakih.

Kaj se je vmes spremenilo? To, da je vajeti franšize znova prevzel mož, ki je najbolj zaslužen za njen uspeh. Bryan Singer, režiser prvih dveh filmov in izvršni producent Prvega razreda, je z Dnevi prihodnje preteklosti presegel samega sebe. Najnovejši Možje X niso samo najbolj bleščeče poglavje filmske serije, temveč tudi Singerjev najboljši film po kultnem Osumljenih pet. Prav nič me ne bi čudilo, če se bo kdaj izkazalo, da je bil Keyser Söze v resnici mutant.

Nazaj v prihodnost Prvi razred nam je predstavil izvor bodočih vodij obeh mutantskih taborov: Erika Lehnsherrja (Michael Fassbender), poznejšega Magneta (Ian McKellen) in Charlesa Xavierja (James McAvoy), poznejšega Profesorja X (Patrick Stewart). Korenine njunega razkola – ta je zaznamoval vso franšizo in dosegel vrh v filmu Možje X: Zadnji spopad – segajo v zgodnja 60. leta prejšnjega stoletja. Če so želeli ustvarjalci povezati dogodke in like iz Prvega razreda s tistimi iz izvirne trilogije, jim ni preostalo drugega, kot da si pomagajo s preizkušenim scenarističnim orodjem, imenovanim potovanje skozi čas. Rečeno, storjeno.

Začetek filma nas popelje v leto 2023. Vojna, ki divja med ljudmi in mutanti, grozi, da bo pokončala še zadnje preživele pripadnike mutantske rase, zato sta Profesor x in Magneto prisiljena zakopati bojno sekiro in združiti moči proti skupnemu sovražniku – skoraj neuničljivim robotom s sposobnostjo prepoznavanja in prevzemanja specifičnih lastnosti svojih tarč, ki jih je pred pol stoletja na podlagi DNK mutantke Raven alias Mystique (Jennifer Lawrence) patentiral izumitelj dr. Bolivar Trask (Peter Dinklage iz Igre prestolov).

Peščica preživelih mutantov se vendarle domisli načina, kako premagati smrtonosno tehnologijo. Profesor X in Magneto pošljeta Wolverina (Hugh Jackman) nazaj v leto 1973 z nalogo, da spremeni potek dogodkov in prepreči odobritev Traskovega vojaškega programa, še prej pa bo moral v sodelovanje prepričati mladega Erica in Charlesa. Težava je v tem, da je prvi zaprt v strogo varovani celici v središču Pentagona, da se je drugi zaprl sam vase ter opustil svoje telepatske sposobnosti in da sta med seboj na smrt skregana.

Mutanti v časovni zanki Kot nam že naslov pove, se v Dnevih prihodnje preteklosti zrcalita prihodnost in preteklost mutantske franšize. Film učinkuje na različnih ravneh: kot vezni člen med prejšnjimi filmi o Možeh X, kot izvrstna platforma za že potrjena nadaljevanja in, kar je najpomembneje, kot zaokrožena celota z jasnim dramaturškim lokom, prepričljivimi liki in čustveno zgodbo, ki nas drži v napetosti do konca odjavne špice. (Obiskovalci kinematografov so se očitno že navadili, da se včasih splača v dvorani posedeti malo dlje.)

Če si prejšnjih filmov še niste ogledali, naj vas to ne skrbi. Naivno bi bilo pričakovati, da se bo povprečen gledalec spomnil podrobnosti iz filma, ki ga je gledal pred tremi leti, kaj šele iz tistih, ki jih je gledal pred desetimi leti in več. Čeprav v scenariju Simona Kinberga mrgoli referenc na predhodnike, so te namenjene predvsem ljubiteljem franšize in ne temu, da bi si z njimi belili glave.

Podobno velja za osnovno premiso zgodbe. Pri potovanju skozi čas so paradoksi neizbežni. Odlika eskapističnih filmov, ki so se uspešno spopadli s to težavo in med katere spadajo tudi Dnevi prihodnje preteklosti, je, da gledalci te paradokse odmislimo in se prepustimo dogajanju na platnu.

Moj, tvoj, njihov boj Res pa je, da so v DNK franšize vgrajene kompleksne sociološko-psihološke teme, ki presegajo ozke okvirje brezglave eskapistične zabave.

Boj mutantov lahko razumemo kot alegorijo boja najrazličnejših družbenih manjšin za svoje pravice. Vsi mutanti se spopadajo z nestrpnostjo in diskriminacijo, ki izhajata iz strahu pred drugačnostjo. Razlikujejo se samo v metodah, pri čemer ne smemo pozabiti, da je vodja radikalnejše struje Magneto preživel holokavst. Večinsko prebivalstvo nanje gleda kot na spake. Možje X so nekakšne Conchite Wurst med superjunaki, le da na svojo evrovizijsko zmago še čakajo.

V tem boju za enakopravnost in soočanju z nerazumevanjem okolice se je prepoznal tudi Singer. Režiser je namreč v nedavnem intervjuju za ameriško revijo Out Magazine odkrito spregovoril o svoji biseksualni usmerjenosti, pri tem pa izpostavil dogodek iz najstniških let, ko so ga starši zaradi homoseksualnih nagnjenj poslali k psihiatru.

Singerjeve izkušnje z se odražajo v njegovih stvaritvah. V enem od prejšnjih delov so poskušali ljudje "ozdraviti" mutante s posebnim cepivom. Visokoproračunske hollywoodske uspešnice so redko tako osebne.

X faktor franšize so igralci Da je saga o mutantih precej temačnejša od drugih stripovskih franšiz, dokazuje tudi visoka stopnja umrljivosti junakov. S tem, ko so mutanti Wolverina poslali v preteklost, so ustvarili vzporedno resničnost, ki bo omogočala vrnitev priljubljenih likov iz prvotne trilogije, za katere smo bili prepričani, da smo jih za vedno izgubili. Z Dnevi prihodnje preteklosti je franšiza dobila nov, nepričakovan zagon.

Kljub temu je osnovni namen filma združitev igralske zasedbe iz prvih dveh filmov z mlajšo generacijo zvezdnikov, ki so mutante upodobili v Prvem razredu. Ker se večji del dogaja v 70. letih prejšnjega stoletja, je logično, da se osredotoča na zadnje, izjema je samo Hugh Jackman (tokrat je igralec v vlogi Wolverina presenetljivo zadržan, a prav nič manj karizmatičen). Čeprav imajo Halle Berry, Ian McKellen, Patrick Stewart, Ellen Page in še nekateri drugi igralci skoraj gostujoče vloge, lahko njihovo vrnitev k franšizi samo pozdravimo.

Film tako pripada predvsem Fassbenderju, McAvoyu in Lawrenceovi. Zvezdniški trojček ob izdatni pomoči Kinberga in Singerja poskrbi, da so Dnevi prihodnje preteklosti najbolj čustven del franšize, posledično pa tudi najboljši. Mutanti so morda res naslednja stopnja v človeški evoluciji, vendar so še vedno ljudje s povsem človeškimi lastnostmi.

Na koncu še nekaj besed o akciji. Ta je spektakularna, vendar skrbno odmerjena, predvsem pa nimamo nikoli občutka, da se zgodba podreja posebnim učinkom. Veliko pove že podatek, da je najbolj izstopajoča sekvenca umeščena v prvo polovico filma in ne na koncu, kot je to običajno pri tovrstnih uspešnicah. Ni mi je treba opisovati: ko jo boste videli, jo boste prepoznali.

Kot rečeno: z Dnevi prihodnje preteklosti so se Možje X znova povzpeli na Olimp filmov o superjunakih. Zavedam se, da je tam precejšnja gneča. Kar naj se malo stisnejo.