Nicki Minaj

Na hitro bi lahko bili zlobni in ocenili, da glasba Nicki Minaj pooseblja vse, kar je trenutno nadležnega v sodobni pop glasbi: pretirano izposojanje iz glasbe osemdesetih in devetdesetih, produkcija, ki utruja um in ušesa ter predvsem zgledovanje po evropski plesni glasbi, ki jo pri nas uteleša institucija Dee-Jay Time. A po drugi strani je Nicki Minaj, čeprav v veliko pogledih spominja na Lady Gaga, trenutno ena od bolj vznemirljivih pop ustvarjalk.

Je že res, da so njeni ovitki albumov in video spoti videti, kot bi jih izbruhal roza poni, in da jo že samo sodelovanje z Davidom Guetto uvršča tja, kjer je ne bi radi videli, a njen drugi album Pink Friday: Roman Reloaded prinaša kar nekaj nalezljivih skladb in humorja, zaradi česar ji marsikaj oprostimo.

Devetnajst skladb, v katerih se Nicki Minaj sprehodi vse od z basi nasičenega hip hopa do povsem lahkotnih in evropsko zvenečih plesnih ritmov, dokazujejo, da so časi, ko je album imel dve ali tri uspešnice, mimo. Z dovolj veliko ekipo uglednih imen, med njimi so tudi Lil Wayne, Chris Brown in Nas, je očitno mogoče posneti album, na katerem je lahko vsaj deset potencialnih uspešnic, česar Nicki Minaj ne skriva, saj napoveduje približno toliko video spotov.

A preden se izgubimo med poplavo skladb, v katerih smo se spomnili tako na Peaches kot na C. J. Bollanda (in, čeprav nas je malo sram, tudi na Scooter), je treba izpostaviti nekaj presežkov. Prvi je zagotovo skladba Come On A Cone, ki jo poleg Nickijinih značilnih grotesknih glasov spremlja res dobra spremljava, medtem ko bo Marilyn Monroe, nekakšna dvojčica skladbe Right Thru Me, verjetno osvojila srca vseh ljubiteljev kičastih žalostink. Zanemarljiva nista niti singla Stupid Hoe in Starships, čeprav slednji sodi v skupino plesnih skladb, ki bi jih mirno preskočili in ki sestavljajo osrednji del albuma.

Pink Friday: Roman Reloaded je nasičen, roza in v prevelikih količinah naporen album, a če ste se zaljubili v njeno lansko super uspešnico Super Bass, vas tudi njen drugi album ne bo razočaral.