Mumford & Sons

Toliko bendža, akustične kitare in večglasnega petja že dolgo ni bilo na vrhu lestvic, sploh če upoštevamo, da tokratni rekorderji ne prihajajo iz kakšnih zakotnih ameriških krajev, temveč iz zahodnega Londona. Mumford & Sons s svojim drugim albumom Babel nadaljujejo ustvarjanje v tako imenovanem nu-folku, ki pa tokrat žal zveni že nekoliko utrujeno.

Babel je izjemno obložen album, kjer pa se zaradi ponavljajočega udarjanja po bendžu zdi, da pravzaprav poslušamo le dve ali tri različne skladbe. Refreni se namreč skoraj brez izjem razvijejo v isto smer, in če smo slišali prvi singel I Will Wait, smo praktično slišali že ves album. Akustični uvodi, nežni vokali, potem pa hitrostno udarjanje po strunah in skoraj stadionsko velikopotezni refreni, čeprav žanrsko, še najbolj sodijo v kakšen lokal.

To sicer ne pomeni, da gre za slab ali dolgočasen album, le izjemno ponavljajoč, brez posebnih presežkov ali presenečenj. Še najbolj morda izstopa besna Broken Crown, ki je ena redkih skladb na albumu, ki ne zveni kot del repertoarja gostilniške veselice nekje na Irskem, tudi nekatere balade so izjemne, na primer Ghosts That We Knew, a največje razočaranje albuma ostaja to, da po številnih poslušanjih še vedno komaj razločimo med posameznimi skladbami. No, in priredba skladbe The Boxer, ki sta jo nekoč žvrgolela Paul Simon in Art Garfunkel, tokrat pa tudi s pomočjo Simona žal zveni le rutinsko.

Babel je soliden album, sami glasbi težko kaj očitamo, očitno je poslušljiva, saj dosega prodajne uspehe, ki jo uvrščajo na vrhove lestvic albumov. Brez težav bi jih poslušali tudi na kakšnem stadionu. A občutka, da kljub velikim obetom nimajo več veliko povedati, se nismo mogli znebiti.