Melanholiki - odličen koncert in še več

Časi res niso rožnati. Tudi sobotni večer je bil mrzel kot vrag in vse prej kot primeren za obisk koncerta. Vendar se človek vpraša, kam je šla vsa tista zvedavost, ki je nekoč povezala generacije in marsikomu za vedno spremenila življenje ali vsaj pogled na svet. V poplavi bednih piarovskih hvalisanj dobri ljudje očitno ne verjamejo več nikomur in predvsem ne ločijo več, kdaj jih kdo nateguje in kdaj je kaj zares dobro. Skupina Melanholiki kakšne hude reklame res ni imela, a si tako slabega obiska v ljubljanskem Orto baru res ni zaslužila. A dobrih petdeset, šestdeset glav je imelo kaj slišati.

Seveda na koncertu ni bilo praktično nikogar iz medijev, kot bi slutili, kaj jih lahko doleti. Melanholiki so namreč na dvournem koncertu napadli z glasbo najrazličnejših slogov, napolnjeno z obilico strpnosti in zdravega razuma. Predvsem s poročanjem o slednjem imajo naši mediji že dolgo velike težave.

Kakorkoli, sekstet, ki ga sestavljajo pevec in klaviaturist Marko Stabej, kitarist Miha Muck, basist Matjaž Zorko, bobnar Jaka Vadnjal, klarinetist Žiga Arh in saksofonist Nejc Bolka, je začel s svojo skladbo Kralj in kraljica in nadaljeval z energično izvedbo Porque te vas, edine uspešnice špansko-belgijske pevke Jeanette. Sledila je divja izvedba Das Model nemških elektronskih gurujev Kraftwerk, ki so jo Melanholiki predelali v napol skajevsko koračnico z močno izpostavljenim, v nemščini odpetim še kako aktualnim besedilom. Po njihovi skladbi Nemiren, eni boljših glasbenih kritik nestrpnosti pri nas, pa je že vsem postalo jasno, kaj nas čaka. Melanholiki so predstavili veliko lastnih skladb in kopico pazljivo izbranih priredb. Slednjih ne izvajajo mehansko in kar tako v tri dni kot večina cover bendov, ki se, bolj kot karkoli drugega, trudijo, da bi izvirnik "sneli v piko" in pri tem zgrešijo poanto skladbe. Priredbe Melanholikov so polne občutka in predvsem teže. Zvočno in slogovno običajno niti niso podobne izvirnikom, ampak to gre pri Melanholikih jemati kot čisti kompliment. Pomembneje je, da skupini vedno uspe ohraniti sporočilnost izvirnika, čeprav v povsem drugem zvočnem okolju in s povsem drugačno interpretacijo.

Koncert Melanholikov pa niso samo dobro izvedene in zanimivo zastavljene skladbe. Tisto, kar je Stabej govoril med skladbami, bi današnja generacija označila za čisto stand up komedijo. Stabej je bil v napovedih pronicljiv, aktualen, humoren, a nikoli žaljiv, čeprav je Predina celo poslal v večna lovišča. Na tapeti pa je bilo kar nekaj žgočih in tudi aktualnih tem ̶ od naše najbolj svete ustanove, politične krize, za katero so seveda Melanholiki že v uvodni skladbi našli rešitev, pa Tanje Žagar, našega predsednika in našega nogometnega selektorja, rokometa, že omenjenega Predina in še nekaterih. Seveda ni manjkalo niti samoironije in prave distance in kritičnosti do lastnega početja. V vseh, lahko bi jim rekli kar skečih, pa je bila obilica zdravega razuma, ki ima v teh konfuznih časih naravnost zdravilne učinke.

Zaradi teh pronicljivih napovedi je koncert Melanholikov spominjal na nekakšno precej neobičajno mešanico rock koncerta in kabareta. Večina napovedi pa je bila posredno ali neposredno povezanih s samimi skladbami.

V glasbi Melanholikov se zasledi marsikaj. Od šansona, popevke, jazza, swinga, latina in popa, pa vse do rocka, novega vala (še posebej jugoslovanskega), punka in čiste, zelo prijetno zveneče avtorske samobitnosti. V podobno zdravorazumskem slogu kot v napovedih so Melanholiki poleg svojih starejših in novejših lastnih skladb predstavili še skladbe izvajalcev oziroma skladateljev, kot so Azra (od njih so igrali kar tri), Kurt Weill (dve skladbi), The Beatles, The Rolling Stones, Šarlo Akrobata, Otis Redding, Frank Zappa, Burt Bacharach, Elvis Presley in že omejenih Jeanette in Kraftwerk.

Tudi samo muziciranje Melanholikov je bilo odlično. Stabej je blestel tako kot interpret kot tudi kot klaviaturist. Drugi so poleg odličnega igranja na svoje instrumente velikokrat prispevali tudi atraktivne spremljevalne vokale. Ni pa manjkalo tudi nekaj izvrstnih solističnih vložkov.

Melanholiki pa niso odigrali svoje največje in edine prave uspešnice Anja (o tebi se mi sanja). Ta pesem je njihov zaščitni znak. V dvorani je bilo tudi nekaj obiskovalcev, ki so za bend prvič slišali ali pa so ga prvič videli v živo. Tudi to, da sama skladba ni dovolj rockerska za Orto, ni pravi argument, konec koncev gre za eno boljših pop ali pop rock pesmi, kdajkoli napisanih pri nas. Če pa je nekaterim preveč sedla v uho, je to njihov problem. Melanholiki so že davno prerasli težavo "one-hit wonder " banda in ubrali zelo nenavadno glasbeno pot, na kateri so samo pridobivali. Ena uspešnica jih ni dotolkla in so na sceni zdržali dlje, kot je to v povsem drugih okoliščinah, a s prav tako eno samo uspešnico, zdržala Jeanette. Tudi zato in zavoljo starih časov, ki ob zdajšnjem vsakršnem pomanjkanju zgodovinskega spomina vse prehitro tonejo v pozabo, bi Anjo morali igrati. Res je, da se prav nihče ni pritožil ali jo zahteval, a vseeno …

Sicer pa je bil koncert Melanholikov precej drugačna, nadvse zabavna, glasbeno odlična in zelo poživljajoča izkušnja. Če boste v prihodnje naleteli na kakšnega izmed njihovih sicer zelo redkih nastopov, ga vsekakor ne zamudite, če je v vas ostalo vsaj kanček zvedavosti in zdravega razuma.