Matchbox Twenty

Matchbox Twenty so bili konec devetdesetih in na začetku tisočletja povprečno uspešen bend, ki se mu je pogojno pripisovalo oznako indie rock. Morda je bil še najbolj prepoznaven njihov pevec Rob Thomas, ki je s skladbo Smooth v navezi s Santano osvajal lestvice ter pozneje z novo postavico in pričesko izdal samostojno ploščo. A čeprav so bili Matchbox Twenty povsem korekten, neškodljiv kitarski bend, bi težko govorili v presežnikih.

Dejstvo, da je njihov album North, ki so ga izdali po desetletnem premoru, zasedel prvo mesto Billboardove lestvice albumov, verjetno več kot o njih pove o trenutnem stanju rocka, ki se že nekaj časa napaja predvsem z obletnicami skupin, ki svoje delovanje štejejo v desetletjih. North je namreč zbirka sicer izjemno simpatičnih in spevnih poprock skladb, a morda je njen čar ravno v tem, da tako zelo spominja na njihove izdelke iz devetdesetih in nostalgično obuja zvok, kjer se harmonije ustvarja s spremljevalnimi vokali, poskočen ritem pa s ploskanjem.

Že uvodna skladba Parade s svojim kitarskim uvodom tako spominja na 3 A. M. z njihovega prvenca, medtem ko prvi singel She's So Mean in skladba Put Your Hands Up slogovno bolj odzvanjata Thomasovo solistično kariero. A praktično se Matchbox Twenty v nobeni skladbi ne premaknejo stran od svojega zvoka in predvsem prijetnih melodij. Morda je še najmanj prepoznavna The Way, ki jo poje Kyle Cook in ki nadležno spominja na žalostinke Nickelback.

In ko smo že ravno pri žalostinkah. Matchbox Twenty so svoje čase blesteli s srce parajočimi baladami, ki so imele ravno dovolj kitar, da niso ogrožale zdravja. Čeprav jim to morda še vedno malce uspeva na Sleeping At the Wheel, so omenjena The Way, singel Overjoyed in I Will že tako medle, da bi jih mirno črtali z repertoarja.

A Matchbox Twenty nikoli niso bili inovatorji ali provokatorji. So utelešenje ameriškega zvoka, primernega za na radio, in četudi North ne prinaša nič novega, prinaša veliko všečnega.