Laibach prihajajo v miru

Na dan, ko bi rojstni dan praznoval Adolf Hitler in 68 let po tem, ko so na Plečnikovem stadionu za Bežigradom Hitlerju prisegli domobranci, smo v Kinu Šiška gledali finsko vizijo tega, kaj se zgodi, ko se na Zemljo vrnejo nacisti. Jekleno nebo, ki je verjetno takoj po Resnici o Patriji najbolj težko pričakovan finski film pri nas, je v Šiško privabil dve rundi filmoljubov, eno ob 17h in drugo ob 19h, ob koncu dneva pa še ljubitelje trboveljske zasedbe Laibach, ki je prejšnji teden nastopala v Turbinski dvorani londonskega Tate Modern.

Tako nabito polne dvorane Kina Šiška že nekaj časa nismo doživeli. Stari oboževalci pomešani z dobršno mero mladine so ob desetih zvečer v zadušljivo vroči dvorani slišali prve takte skladbe Mi kujemo bodočnost, ki so ji sledile Smrt za smrt, Brat moj, Ti, ki izzivaš in Država, posodobljene različice njihovih zgodnjih industrial skladb, ki jih v uvodu kar ni bilo konec.

Laibach v tokratni zasedbi, ko jim na odru družbe ne delata več spremljevalni tolkalistki Nataša Regovec in Eva Breznikar, temveč le še Mina Špiler, delujejo nekoliko bolj statično, in če je to sploh še možno, še malo bolj temačno. Na turneji We Come in Peace se Laibach tako v primerjavi z njihovimi nedavnimi podvigi po albumu Volk še malenkost bolj zapirajo vase, odrske aktivnosti pa prepuščajo video vizualijam v ozadju, ki nadaljujejo njihovo tradicijo totalitaristične estetike.

Med vrhunce koncerta lahko uvrstimo skladbi Across the Universe, priredbo Beatlov, ki jo je tokrat namesto Anje Rupel zapela Mina Špiler, in skladbo Take Me to Heaven, v kateri je nadomestila še Severo Gjurin. Take Me to Heaven, ki jo sicer lahko slišimo na začetku filma Jekleno nebo, je tako nekakšna sodobna dvojčica Across the Universe, saj gre za povsem netipično laibachovsko skladbo, ki so jo povrhu vsega posneli z najbolj znanim slovenskim citrarjem Miho Dovžanom. Citrarska idila pa v nacistični komediji odigra vlogo skladbe Lili Marlen, saj nenehno odzvanja skozi zvočnike nacističnega pribežališča na Temni strani meseca.

Seveda med koncertom ni bilo mogoče pozabiti filma, ki ga je večina gledala le nekaj ur prej, so pa zato Laibach koncert zaključili z uspešnicami: v prvem dodatku z Leben ist Leben, in dvema priredbama – Geburt Einer Nation (Queen) in Ballad of a Thin Man (Bob Dylan). Čeprav se je ves čas zdelo, da veliko ljudi zapušča dvorano, je bila ta ob zadnji skladbi Das Spiel ist aus še vedno presenetljivo polna.

Čeprav so nam bili Laibach precej bolj všeč v pisani zasedbi izpred treh let, smo veseli, da se je z Mino Špiler na repertoar vrnilo tudi nekaj mega uspešnic iz osemdesetih.