"Kaj je z nami, da smo številne pesmi posvetili našemu največjemu serijskemu morilcu žensk?"

Patološki odnos z mamo je zaznamoval znamenite slovenske moške tako iz zgodovine kot sodobnosti. Tega izhodiščnega vprašanja se je na luciden in duhovit način skozi delno animirano dokumentarno povest lotil režiser Miha Čelar. Celo najmočnejša med pravljičnimi junaki, Martin Krpan in Peter Klepec, sta se po svojih zmagah vrnila k mamama, režiser problematizira psihološki profil moških, vgrajenih v našo družbeno resničnost, ki jim je neredko pripisana vloga vzornikov. So ti moški prave osebnosti, ki jim gre slediti, se sprašuje Čelar, ki je v svojo filmsko pripoved vpletel Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Tita, Naceta Junkarja, Zorana Jankovića, Danila Slivnika, Metoda Trobca ... Zgodbo je speljal prek glavne akterke Tatjane Knežević, učiteljice angleščine in voditeljice na radiu Študent, ki se pri svojih 33 letih odloči poiskati fanta. Vila pred ljubljansko mestno hišo, ki izpolnjuje božične želje, ji pove, da bo svojega moškega našla, ko bo premagala njegovo "srčno kraljico". Tatjana tako kot nekakšna Alica v čudežni deželi naleteli na zajčka Slavoja, ki jo popelje v svet znamenitih slovenskih moških.

Eden od vzgibov za nastanek filma je bila tudi vaša osebna zgodba. Res je, eno od izhodišč za nastanek filma je bil osebni navdih, ko sem v terapevtskem procesu spoznal kup klenih slovenskih fantov, celo s kariero, ki pa jim v partnerskih odnosih ne gre. Kar zgradijo, se podre ali pa nič niti ne morejo zgraditi. Odnos z mamo je seveda temeljen, pri čemer naše prvotno besedilo življenja pravzaprav zapiše celotna primarna družina, torej tudi oče in morebitni sorojenci ter okolje, v katerem odrastemo. Na podlagi tega je zapisan naš odnos s svetom. Prav zato nam morda ni jasno, zakaj se neprestano pojavljamo v neki ciklični zgodbi, iz katere ne moremo izstopiti.

Ob teh izhodiščih, osebnih, psiholoških, pa ste pogledali tudi na družbeno sliko. Namen filma je seveda tudi pokazati, da ima pri pisanju tega prvotnega besedila tudi družba svoje pisalo. Na podlagi tega, kar lahko vidimo in opazujemo, bi morali to besedilo napisati malo drugače. Na osnovi tega bi morali morda naše postulatorje, torej očete naroda, zamenjati oz. nanje pogledati kritično. Jih videti kot celovite osebnosti in se ne ustaviti le pri njihovem javnem jazu, ki je lahko prirejen, zlorabljen.

V tem kontekstu bi si za oris na primer sposodil politiko. Sem 45-letni misleči državljan, a sem v vsem tem času, odkar imam volilno pravico, šel na volitve samo enkrat. Pred leti sem na predsedniških volitvah volil Ivana Krambergerja, ker se mi je zdelo fenomenalno, da bi imel predsednik opico za svetovalca. Kaj nam to pove? To, da živimo v državi, kjer ne moreš s svobodnim razmišljanjem in pripravljenostjo, da te bo kdo med politiki le prepričal, iti na volitve, saj so vsi tako transparentni v svoji narcisoidnosti in hlepenju po moči. Tako tudi točno veš, kako se bo vse odvilo. To me moti. Zato si je pri tem treba postaviti vprašanje, kaj je v ozadju tega.

In kakšna je vaša teza oz. odgovor? Menim, da je mamonstvo, ki oblikuje tovrsten psihološki profil moškega, eden od vzrokov. Po moji oceni je eden od pomembnejših. A poudarjam, da s filmom ne kažem s prstom na mame, kaj šele na ženske, saj ponudim sedem žensk, ki so transfigurirale ta družbeno ponujen položaj, ki pravi: bodi trpeča mama, pa te bomo postavili na piedestal. Čeprav boš v tem sama in boš za vse morala poskrbeti sama in če boš ob tem enega od sinov potisnila v vlogo nadomestnega partnerja, bomo na eno oko zamižali.

Precej raziskovalno ste se svojega vprašanja lotili ravno skozi razkrivanje družbenega konteksta, tudi nacionalnih mitologij … V filmu podajam veliko teh ravni, ne manjkajo pa niti skriti momenti. Če vzamemo že samo primer slovenske narodno-zabavne glasbe, ki se je tudi dotaknem. Že Lojze Slak je napisal besedilo, v katerem govori, da prihaja domov in da naj se mama veseli, saj bo za njiju spet zacvetel maj. Kako bo maj zacvetel za njiju? To, kar je želel povedati, se lahko pove tudi malo drugače.

Niso redka besedila v narodno-zabavni glasbi, ki opevajo mamo, ljubezen, naravo, domačo deželo … Kakšne perverzije je mogoče videti v tem. Obstaja pesem, ki jo poje Marijan Novina in v kateri govori, kako ga je mama zavrgla. A solze se bodo posušile, vendar ko pride nazaj, bo lahko zibala le prazno zibelko. Takšne vsebine gredo med občinstvo na veselicah, pa še všeč jim je.

Posvetili ste se tudi drugim pesmim … V mislih imate verjetno Trobec song. Gre za ljudsko pesem, izštevanko. Kaj je s tem narobe? Po svetu narodi pišejo ljudske pesmi svojim junakom, medtem ko smo jih mi kar nekaj posvetilu našemu največjemu serijskemu morilcu žensk – Metodu Trobcu. Kaj je z nami, da smo mu posvetili toliko pesmi? Sam namreč ljudske pesmi razumem kot močen odraz stanja naroda, kolektivne zavedne in nezavedne ravne.

Ko sem bil še otrok, se spomnim, da je bil v soseski serviser avtomobilov Trobec, ki je v času aktualnosti istoimenskega morilca v tem kontekstu izdal svoj koledar. Vsak mesec je imel na to temo nekakšno skovanko, kot na primer: če baba ima prevelik gobec, pokliči servis Trobec.

Humor predstavlja pasti, lahko je orodje za mehčanje travmatičnega, po drugi strani pa je lahko tudi krinka za rasizem, šovinizem … V teh primerih je meja tanka. Koledar avtomehanika je v določenem krogu ljudi takrat veljal za domiselno idejo. Kar pa kaže, kako nereflektirano lahko sprejemamo določene stvari v življenju. Zato je moj namen, da v filmu ne nizam klišejev, temveč da določene nevralgične točke v tem kontekstu osvetlim in jih ravno zaradi kritične osvetlitve tudi nekoliko poudarim. Zato da se jih sploh zavemo in da v njih uvidimo določeno vsebino, ki se v družbi ponavlja.

Kako se počutite v Sloveniji? Imam občutek, da živimo v narobe svetu, v takšnem, v kakršnem si ne želim živeti, a očitno je to za večino lažje. Moti me, da ne moreš nobenemu zaupati. Moti me, da smo narod hlapcev. Moti me, da skoraj vsakdo, ki se prebije na oblast, krade, brez zavesti, da krade sebi. Zrasli smo v sistemu, kjer smo imeli vedno neke gospodarje, in če si želel malo bolje živeti, si gospodarju nekaj ukradel. A zdaj, ko imamo svojo državo, očitno še nismo dojeli, da če krademo, krademo sebi.

Ne vidite rešitve? Za zdaj ne, ne na levi in ne na desni. Zanimiv mi je premier, sin olimpijca, ki je v življenju nekaj dosegel z garanjem in odrekanjem, seveda tudi s svojo odsotnostjo, in mame, ki je uspela z delom v pravosodju in političnem ozadju. Kateri princip se bo v njem zbudil in ga povedel, ko bo resnično nastopila kriza? Narediti pravo potezo, čeprav bo težka in ga bo morda stala položaja, ali bo ravnal kako drugače? Je pa zanimiv podatek, da je šel v politiko dobro leto po tem, ko mu je umrla mama. Zakaj ni vstopil prej?

Ste se poglobljeno ukvarjali s psihoanalitičnim pogledom na spol? Ne nazadnje ste komentarje položili v usta zajčka Slavoja, ki upodablja filozofa Slavoja Žižka. Razlogov za vključitev zajčka Slavoja je več. Ženja Leiner je na to pokazala s prstom, češ da gre za promocijo. Že res mogoče, a pomembno je, da smo film, še preden je zakrožil po Sloveniji, in to tudi že med nastajanjem, predstavljali v tujini. Zaradi tega se je postavilo vprašanje, kako prevesti naslov filma in ga postaviti v kontekst, ki bo jasen tudi navzven. Spomnili smo se povezave z Alico v čudežni deželi, v angleščini Alice in Wonderland. In če to prenesemo na našo zgodbo, je tako za slovenski naslov Mama je ena sama nastal še mednarodni Tatjana in Motherland.

Vzporednic z Alico v čudežni deželi in Tatjano, ki odkriva svet patoloških odnosov sina z mamo, ste postavili več. Tatjana prav tako živi v nekoliko na glavo obrnjenem svetu. V zgodbi o Alici srčna kraljica seka glave in kastrira vse naokoli, simbol srčne kraljice smo vpeljali tudi mi. Konec koncev pa smo morali poiskati še belega zajčka, ki med drugim, ko popelje junakinjo v zajčjo vdolbino, simbolizira soočanje s samim s seboj. In kdo bi bil boljši beli zajček kot zajček Slavoj?

Konec koncev je Žižek pisal o slovenskem mamonstvu že v 80. letih. Poleg tega velja za modrega človeka, ki postavlja prava vprašanja, za razliko od preostalega sveta, ki še teh nima. Odgovorov pa tako ali tako nima nihče. S svojo pojavo ima Žižek tudi nekaj zanimivih osebnostnih protislovij, ki ga vedno vlečejo tudi pod okrilje satire. Menim, da mu s tem, ko sem ga vpeljal v zgodbo, nisem naredil krivice. Prav tako se tudi nisem z njim okoristil, premišljeno je tudi to, kako je postavljen v film.

Gre za fiktivni lik, ampak po drugi strani tudi za njegove besede … Ja, veliko je delov iz njegovih besedil, veliko pa je tudi mojega.

Je film Žižek že videl, že dal kakšen komentar? Ne vem. Sem si pa eno leto prizadeval priti v stik z njim. Na vse mogoče lokacije sem mu poslal gradivo, povezano s filmom. V Zagrebu sva se po njegovem predavanju celo srečala, kjer mi je pod odrom namenil minuto. Ko sem mu pojasnil, za kaj gre, je rekel, da naj mu napišem elektronsko sporočilo. Vendar nisem nikoli prejel nobenega odgovora. Vse sem naredil, da bi prišel do njega, saj sem želel skleniti krog. Zajček Slavoj bi ostal v vsakem primeru, le na koncu bi Tatjana prišla še do njega. Menim pa, da Žižek premore dovolj samoironije, da kupi zajčka.

Na začetku filma se predstavijo vezane Tatjanine prijateljice, njihovi partnerji so tujci. Pa vendar, ne moremo mamonstva zožiti le na naš kulturni prostor. Gre pa pri tem seveda za različna kulturna ozadja. In še nekaj, v današnjem času, ki je prav tako pomemben dejavnik pri oblikovanju partnerskih vez, se srečujemo z razširjenim fenomenom neodraslih odraslih. Takšnim posameznikom in posameznicam je lažje tudi vladati. Z ljudmi, ki nikoli ne odrastejo, je lažje manipulirati. Lažje jim je tudi ponujati proizvode, ki jim bodo dali občutek moči in predstavljali dvig samozavesti.

Moja osebna raziskava kaže, da so mamonske kulture značilne za mediteransko območje. Italijani pri tem prednjačijo, so pa iz tega naredili že določen kult, na katerega že gledajo z distanco. Skupni imenovalec, kjer se pojavlja ta fenomen, so države, kjer močno častijo Marijo. Prav tako so nagnjene k diktatorstvu. V teh deželah se povzpenjajo razni Mussoliniji, Berlusconiji … Torej moški voditelji, ki obljubljajo na videz vse in s prstom nekje v državi kažejo na to, kjer naj bi bilo zlo, ki ga morajo odganjati.

Preučevali ste tudi zgodbe nekaterih moških zgodovinskih osebnosti. Kaj ste ugotovili? Moški, ki so zaznamovali zgodovino naše civilizacije, so imeli svojevrstne povezave z mamo. Aleksander Veliki je v Indijo bežal pred svojo mamo, ki je spletkarila v Atenah. Napoleon je imel svojo mamo vedno in povsod s sabo. Hitler je bil na svojo mamo, ki je umrla za rakom, ko je imel 19 let, izjemno zavezan. Njen zdravnik je zapisal, da še ni videl človeka tako jokati za svojo materjo, kot je Hitler.

Kritični ste do simbolnih očetov naroda … Zapisani so že v kolektivne mite. Poglejte samo naša največja junaka, Petra Klepca in Martina Krpana, ki se na koncu, po vseh svojih herojskih dejanjih, ko premlatita nepridiprave, vrneta k mami. Kje je pa superoče? Tu je lahko samo supersin. Že res, da imamo kralja Matjaža, a je pod Peco. Tam je in čaka. Naša težava je tudi to, da vsakih nekaj desetletij zbrišemo vse in rečemo, da je naša država nekaj vredna šele od tega in tega datuma.