Kaiser Chiefs: "Politikov ne mara nihče, niti psi"

Petčlanska indie rock zasedba iz Leedsa, ki se je oblikovala daljnega leta 1996, je ime prevzela po južnoafriškem nogometnem klubu Kaizer Chiefs. Člani benda so bili veliki oboževalci Leeds Uniteda, njihov najljubši igralec Lucas Radebe, sicer kapetan kluba, je v Leeds United prestopil prav iz kluba Kaiser Chiefs.

Nick Hogson, Nick "Peanut" Baines in Simon Rix so se spoznali rosno mladi na katoliški srednji šole St. Mary's, se pozneje seznanili še z Andrewom "Whiteyjem" Whitom in Rickyjem Wilsonom in zgodba o uspehu se je začela pisati. Na nasičeni britanski trg so leta 2005 prodrli s prvencem Employment, leta 2007 ga je nasledil album Yours Truly, Angry Mob, le leto pozneje pa so izdali še album Off with Their Heads. Zaradi vsesplošne naveličanosti so se odpravili na triletni odmor in se vrnili z novim albumom The Future is Medieval (tako so ga poimenovali za evropski trg) oziroma Start the Revolution Without Me (kot so ga poimenovali za ameriški trg).

Pred njihovim nedeljskim nastopom na festivalu Schengenfest smo se pogovarjali z vokalistom Rickyjem Wilsonon in basistom Simonom Rixom.

Kako se je odvijal vaš današnji dan? Simon Rix: Ves dan smo bili na Hrvaškem, večino časa od našega prihoda na festival pa smo preživeli v tej ljubki hiši. Radi imamo presenečenja, tukaj smo prvič in, po pravici povedano, smo vsi na trnih, saj naj bi bilo prizorišče resnično kul. Ricky Wilson: Na dan nastopa postanem resnično nervozen, čez dan nimam nikakršne volje, niti zagona, da bi počel karkoli. Običajno se zaklenem v sobo, če me prej ne zaklenejo preostali člani benda (smeh)

Kaj je bila vaša prva misel, ko ste zaslišali ime Slovenija? Ricky Wilson: Diplomiral sem, tako da vem veliko stvari o Sloveniji. Večino znanja obsega dolgočasne, težke politične zadeve. Jugoslavija, razpad, odcepitev, vojna. Vse to že veste, zato nima smisla, da ponavljam.

Ste osrednje zvezde festivala Schengenfest, ž2najbolj seksi festivala v Sloveniji". Vam je do tega trenutka uspelo odkrili kakšno malenkost, ki vas je vzburila? Simon Rix: Na poti do prizorišča sem opazil dve dekleti v bikinkah. Izredno lep uvod v festival, takoj mi je postal všeč. Ricky Wilson: Jaz pa dva fanta, ki sta si podajala frizbi (smeh).

Kaj je v glasbenem ustvarjanju dandanes vaš največji navdih? Ricky Wilson: Že nekaj časa nismo napisali ničesar, saj večino časa preživimo na turnejah. Sicer pa je največji navdih neke vrste resnica, nekaj, kar se ti dogaja v življenju, nekaj, kar je zate v življenju najbolj pomembno. Upam, da bomo naslednjič, ko se odpravimo v studio, vsa ta doživetja lahko strnili in prelili v glasbo.

Kaj bi bilo vaše osrednje sporočilo, če bi se podali na pot političnega benda? Ricky Wilson: Po svoje smo politični bend z rahlo izjemo, da se ne ukvarjamo s politiki. Ne maram politikov, nihče ne mara politikov, sovražijo jih moški, ženske, otroci, celo psi, to je zagotovo naše osrednje sporočilo. Mislim, da o tem tudi pojemo, to nenehno poudarjamo. Simon Rix: Zanimivo vprašanje. Napisali smo veliko pesmi o družbenih vprašanjih, zadevah, ki se zadnja leta dogajajo v Angliji, vendar to ni ravno naše sporočilo.

Začetki benda so bili izredno težki, v enem izmed intervjujev ste celo rekli, da je vse skupaj mejilo na mučenje. Kaj je botrovalo vašemu nenadnemu preboju med zvezde? Simon Rix: V nekem trenutku se nam je nasmehnila sreča, saj je bilo na sporedu obdobje iskanja indie rock skupin. Ne pretiravam, če rečem, da smo bili izredno dobri. Do danes so se zadeve precej spremenile, spremenil se je glasbeni okus množic. Naj poudarim, da je tudi danes poplava nam podobnih bendov, vendar se ne prebijejo do vrhov lestvic. Ricky Wilson: Mislim, da je dobro, da glasbene zvrsti pridejo in gredo. Ljudje se določene stvari sčasoma naveličajo, kar je nekaj običajnega. Nam glasbenikom se tako ponudi priložnost, da postanemo še boljši, se razvijamo naprej.

Eden izmed vaših koncertnih adutov je pesem I Predict a Riot. Kako so na kontekst pesmi vplivali lanskoletni nemiri v Londonu? Ricky Wilson: Nemiri so poskrbeli za nekaj promocije benda, saj so ljudje nenehno omenjali pesem. Od nemirov so jo želeli številni posamezniki uporabiti na nekaterih dogodkih, vendar je niso, saj niso želeli zanetiti ponovnega uničevanja. Naj poudarim, da pesem ne govori o mladini, ki uničuje London, temveč o ljudeh, ki se napijejo, nato pa se opravijo uživat sobotni večer.

Dogajanje na olimpijskih igrah v Londonu je na vrhuncu, vi pa ste v slovenski vasici Vinica. Mogoče kaj pogrešate olimpijski duh? Ricky Wilson: Nekaj dogodkov na olimpijskih igrah smo si ogledali že ta teden, poleg tega pa imamo tudi prihodnji teden nekaj prostih dni, ki jih bomo izkoristili za doživetje športnega duha. Sem glasbeni, ne športni navdušenec, vendar pa ti dogajanje zleze pod kožo, preprosto začneš uživati ob gledanju. Sicer pa je izjemno težko dobiti karte. Simon Rix: Olimpijske igre so popolne zaradi dejstva, da se vsi vživijo v nenavadne športe. Popoldne sem gledal dvigovalke uteži (smeh). Gre za specifičen šport, ki ga ne spremljam nikjer in nikoli.