Jay Z in Magna Carta Holy Grail

Dvanajsti samostojni album enega od raperskih veteranov ima, če ne drugega, primerjalno vrednost. Dve leti po izidu odličnega Watch the Throne, ki ga je Jay Z izdal skupaj s Kanyejem Westom, je namreč zanimivo videti, kaj se je z dvojcem zgodilo letos, ko sta skoraj istočasno izdala vsak svoj album. O Kanyeju Westu in povezanim navdušenjem smo se že razpisali, o Jay Z-jevem albumu pa smo nekoliko bolj zadržani.

Bolj izkušeni polovici albuma Watch the Throne 17 let po njegovem prvem izdanem albumu sicer res ne moremo zameriti, da ne zveni tako inovativno in sveže kot njegova boljša polovica West, a malce več entuziazma smo vendarle pričakovali. Magna Carta Holy Grail je tako sicer povsem soliden album, na katerem je kar nekaj simpatičnih uspešnic, a žal je še več takšnih skladb, za katere se zdi, da jih niti Jay Z od samega dolgočasja ne zmore zarapati do konca.

A posvetimo se tistim, ki so vredne naše pozornosti. Naslovna skladba z Justinom Timberlakom je pop uspešnica, ki bi delovala tudi brez raperskega vložka, je pa zanimivo, da se je na njej Jay Z spomnil skladbe Smells Like Teen Spirit. Zanimivo predvsem zato, ker pozneje na albumu v Heaven slišimo odzvanjanje skladbe Losing My Religion od R.E.M., in ker je vedno zabavno videti, kako se premožni raper zagozdi v letu 1991.

Ljubiteljem sodobne umetnosti se bo v spomin zapisala predvsem skladba Picasso Baby, v kateri Jay Z našteva, katere umetniške presežke ima doma, med drugim tudi Mono Lizo "z boljšimi potezami", in pri promociji katere je sodelovala tudi Marina Abramović. Picasso Baby je bila namreč tista skladba, ki jo je v galeriji Pace Jay Z rapal kar šest ur, kar je bilo dovolj, da so se mu pridružili številni znani umetniki, igralci in glasbeniki, predvsem pa pozornosti in mainstreama željna babica performansa.

Čeprav številne ob takšni kombinaciji kar zaskeli, pa je morda osvežujoče, da se kot blagovne znamke v rapu pojavljajo imena umetnikov, kot sta Jean Paul Basquiat in Shepard Fairey, čeprav se v istih vrsticah družita z Maybachi in bombažem iz Hermesa. Zadnje se namreč zgodi v skladbi Oceans, kjer Frank Ocean zmaga z besedilom o tem, da upa, da njegova črna koža ne bo umazala belega smokinga pred Basquiatovo razstavo.

Nekaj več humorja je tudi v skladbi Somewhere in America, v kateri "nekje v Ameriki Miley Cyrus še vedno twerka", pa v BBC (Billionaire's Boy Club), kjer je videz vpletenih opisan tako podrobno, da tudi Naseva majica znamke Fila deluje zabavno.

A poleg svetlih izjem je na Magna Carta Holy Grail precej nedomiselnega teženja in že prežvečenih pristopov, ki dokazujejo, da preveč dobrega raperju lahko tudi škodi. Morda smo krivični, ker veterana primerjamo s Kanyejem, a morda bi se lahko po njem zgledoval vsaj pri številu skladb, za katere se mu zdi, da si zaslužijo svoje mesto na albumu.